Dobrodošli v svetu, kjer štirje tehnološki milijarderji uidejo resničnosti v razkošno gorsko zatočišče, preden se jim ta resničnost nasilno prikrade skozi okno – dobesedno in metaforično. Mountainhead, HBO-jev najnovejši izvirni film, ki bo premiero doživel 31. maja na platformi Max, predstavlja tematsko nasledstvo Sukcesije, a z nekoliko bolj apokaliptičnim pridihom.
Film Mountainhead režira in soustvarja Jesse Armstrong, avtor, ki je že s Sukcesijo briljantno izrisal podobo imperijev, zgrajenih na ciničnosti in čustveni praznini. Tokrat še bolj udari po duhu časa: štirje prijatelji, ki imajo skupaj več denarja kot 60 odstotkov svetovne populacije, se zberejo na zasneženem oddihu – oddihu, med katerim se globalni red začne razkrajati. A kdo bi se sekiral? Poker je v teku, viski teče, ego cveti.
Igralska zasedba, ki kar kliče po zlatu
Steve Carell igra Billa, vodjo klana, ki je del Marka Zuckerberga, del Logana Roya, del moške različice Gwyneth Paltrow z obsesijo nad biohackingom. Ob njem so Jason Schwartzman kot tehnološki budist, Cory Michael Smith (znan iz serije Gotham) kot tihoma manipulativen vizionar ter Ramy Youssef kot najmlajši, še vedno moralno razklan milijarder v ekipi.
Foto: Max
Schwartzmanov lik občasno citira Nietzscheja, nato pa zahteva, da mu pripravijo bone broth smoothie. Youssef pa ves čas išče signal – ne za mobilni telefon, temveč za svoj notranji kompas. Ironija je debela kot snežna odeja v Koloradu, kjer je bil film večinoma posnet.
Bogastvo kot duhovna praznina
Armstrong se tudi tokrat ne ustraši moralne kompleksnosti svojih likov. Nihče od njih ni karikirani zlobnež – a nihče ni niti iskreno dober. Ravno ta siva cona daje filmu dušo. Med igro pokra se razkrije, da je eden izmed njih morda sprožil verižno reakcijo, ki je sesula globalne trge. Drugemu se to zdi prav zabavno. Tretji razmišlja, kako bi situacijo spremenil v NFT.
Film Mountainhead ni linearen, temveč fragmentiran – Armstrong uporablja tehnike iz postmoderne pripovedi, vključno z nelinearno montažo, nenadnimi skoki v prihodnost in celo trenutki, kjer se liki zdijo zavestni svoje lastne fikcije. Gre za metaforo izolacije elite, ki si lahko privošči ignorirati propad sveta. Ne le dobesedno, temveč tudi narativno.
