Če se je zdelo, da je The White Lotus po eksplozivni prvi sezoni in emocionalno predrzni drugi našel svoje mesto med najbolj ambicioznimi serijami sodobne televizije, je tretja sezona (The White Lotus 3) tisti trezen trenutek po all-inclusive večerji – ko ugotoviš, da si se prenajedel in da sladica ni vredna kalorij.
The White Lotus 3: Najšibkejša sezona doslej? Absolutno.
Mike White, avtor in režiser, je tokrat zavihal rokave in nas popeljal v Tajsko – destinacijo, ki je kot nalašč za duhovne preobrazbe in kulturno soočenje. A to, kar smo dobili, je bila razpotegnjena in vsebinsko razcepljena sezona, kjer so teme o smrti, veri, krivdi in razsvetljenju plavale na površju, nikoli zares raziskane.
Da je bila sezona težka, ni presenečenje – White se pogosto igra z diskomfortom. A problem ni v temi, temveč v tem, da se zgodbe nikoli zares ne povežejo v smiselno celoto. Vsak lik je bil ujet v svoj mehurček, in to ne na način, ki bi poglabljal razumevanje, temveč na način, ki nas je oddaljil od česarkoli resnično pomembnega.
Foto: HBO
Igralska zasedba? Mrzla kot samopostrežna solata.
Ne gre zanikati, da so prejšnje sezone The White Lotus izstrelile nekatere igralce (Jennifer Coolidge, Aubrey Plaza, Theo James), ker so se liki ujeli z igralci kot tanek gin z dobrim tonikom. Tokrat pa – popolna odsotnost kemije. Patrick Schwarzenegger, Carrie Coon, Aimee Lou Wood, Scott Glenn … vsak posamezno sicer sposoben, a skupaj kot improvizirana gledališka skupina, ki še išče skupni ton.
Čeprav se je proti koncu zdel kak trenutek avtentičen (posebno Lauriejin monolog, mojstrsko izpeljan s strani Carrie Coon), smo tja prišli prepozno. Do takrat smo že otopeli. Ko so igralci končno postali malce bolj prepričljivi, smo se gledalci že privadili njihove lesene igre – ne zato, ker bi postali boljši, ampak ker smo mi postali bolj utrujeni.
Foto: HBO
Vizualno razkošje brez vsebine
Kar ni šlo spregledati, je, da so bile vse epizode vizualno dih jemajoče. Tajska, s svojo mistiko, zelenjem, templji in turkiznim morjem, je naravnost kričala po simboliki. A vse skupaj se je hitro spremenilo v razglednico – lepo, toda prazno. Tudi duhovni elementi (menihi, meditacije, simbolika drevesa smrti) so postali le kulisa za bogate zahodnjake, ki se igrajo z idejo razsvetljenja – kot da si lahko kupiš duhovni preporod na recepciji resorta.
