Draga mama, hvala ti, da sta mi z očetom, dala življenje. Hvala, da si vedno tam nekje zame. Mama - rada te imam, do lune in nazaj. In seveda tudi tebe očka.
Mislim, da sem se že skoraj zbudila, ko mi je njen nežni nasmeh zaželel dobro jutro.
Bil je eden tistih mračnih deževnih dni, ko si samo želiš, da bi bil ves dan preležal v postelji.
To jutro se je zdelo nekako drugačno in posebno. Že s svojim videzom je prinesla sonce v napol zatemnjeno sobo, da sem za trenutek želela skočiti iz postelje in jo objeti.
V tistem trenutku so se mi pojavile v mislih podobe najlepših dogodkov iz otroštva, otroške igre, nagajivost. In tista slika jokajoče, malo razvajene punčke v maminem naročju.
Z njo sem se naučila ljubiti in odpuščati, sanjati majhne sanje, a tudi živeti največje in najlepše sanje – življenje. Naučila me je živeti in rasti skozi igro in smeh. Dopustila mi je, da sem se in se včasih še vedno skrijem za oblake, ko sem jezna ali razočarana.
Hvala, da si vedno skrbela zame, in še vedno. Foto: Jonathan Borba / Unsplash
