Ko nekdanji predsednik ZDA Donald J. Trump napove novo gospodarsko doktrino, svet pogosto odpiše njegove besede kot teater za volilno bazo. Toda v ozadju naj bi obstajalo dejansko strateško besedilo – neuradno poimenovano “Mar-a-Lago akord” –, ki razgrinja načrt za celostno prestrukturiranje svetovnega gospodarskega reda.
Dokument, ki ga je pripravila skupina okoli ekonomista Stephena Mirana, razkriva trojni načrt: devalvacija dolarja, množična uvedba carin in restrukturiranje ameriškega dolga – vključno z idejo o 100-letnih obveznicah z minimalnim kuponom. Če to zveni kot ekonomska različica “Mad Maxa”, niste edini, ki si manejo oči.
Ideološki obrat: Amerika kot država v razvoju?
Strategija bi lahko pomenila zgodovinski obrat, kjer ZDA – dolgočasno epicenter globalnih financ – začnejo uporabljati taktike, ki so običajno lastne državam v razvoju: devalvacija, protekcionizem, restrukturiranje dolga.
Zamislite si naslednji scenarij: ZDA bi po tej logiki zavestno oslabele dolar, uvedle protekcionistične carine, hkrati pa prepričale tujino, naj ameriške dolgove zamenja za ultra dolgoročne obveznice. V teoriji bi tako Washington “zamrznil” svoje obveznosti, izvoz pa bi bil zaradi šibkejšega dolarja spet konkurenčen.
Toda težava je očitna: poskusi simultane devalvacije in krepitve dolarja preko carinskih ukrepov so si v osnovi protislovni.
Dolarjeva past: paradoks svetovne rezervne valute
Jedro te strategije temelji na kritiki statusa dolarja kot globalne rezervne valute. Miran trdi, da ta status škodi ameriški industriji, saj umetno zvišuje vrednost dolarja, kar ameriške izdelke naredi dražje in manj konkurenčne. A ironija je očitna: ta isti status omogoča Ameriki življenjski slog, kjer lahko uvaža realne dobrine v zameno za “digitalne dolarske obljube”.
Če bo Amerika ta privilegij zavrgla – ali pa bo svet sam izgubil zaupanje vanj –, bodo posledice globalne. Vključno z višjimi obrestnimi merami za ameriške obveznice, izgubo likvidnosti in morebitno krizo zaupanja v ameriški fiskalni sistem.
“Carinska vojna 2.0”: zdaj tudi z moralno kategorizacijo držav
Eden najbolj presenetljivih elementov strategije je predlog uvedbe globalnega “socialnega kreditnega sistema”: države, ki sledijo ameriškim interesom – od plačevanja NATU do spoštovanja ameriškega intelektualnega lastništva – bi prejele privilegije pri dostopu do trga, nižje carine in druge ugodnosti. Preostali svet? Naj se pripravi na “discipliniranje”.
To pomeni, da bi se trgovinski odnosi spremenili v moralne: sodeluj z nami, ali pa plačaj davek za svojo neposlušnost. Čeprav ZDA že dolgo uporabljajo ekonomske vzvode za dosego geopolitičnih ciljev, bi ta sistem pomenil institucionalizacijo te prakse.
Zadolženi imperij
A morda najbolj alarmanten del dokumenta je predlog o prestrukturiranju dolga: izdajanje “century bonds”, obveznic s 100-letno zapadlostjo in minimalnim kuponom. To je jasen znak, da želi Washington znižati svojo trenutna bremena – in jih prestaviti na prihodnje generacije.
V ekstremni različici dokument celo omenja možnost neizplačevanja obresti tujim imetnikom ameriških obveznic. Z drugimi besedami – tehnična plačilna nesposobnost.
ZDA, ki so v preteklosti učile svet o odgovorni fiskalni politiki, zdaj koketirajo z možnostjo, da bi namerno ne spoštovale svojih dolžniških obveznosti – nekaj, kar bi bilo pred desetletjem nepredstavljivo.
Nova doktrina ali obupni ukrepi?
Mar-a-Lago akord ni uradni dokument Bele hiše, temveč zasnova. A če ga beremo kot programsko izhodišče prihodnje administracije, razkriva globoko negotovost znotraj ameriškega sistema.
Namesto samozavestnega imperija se razkriva slika države, ki je pripravljena žrtvovati globalno zaupanje, da bi preživela lastno fiskalno krizo. To ni manifest moči – temveč dokaz, da je imperij na točki, ko zaupa le še v šok terapijo.
Trije koraki Trumpove gospodarske strategije – Mar-a-Lago akord: kako naj bi Amerika ponovno “postala velika”
Za vse, ki se sprašujete, kaj točno je v ozadju Trumpovega gospodarskega “carinskega ognjemeta”, je odgovor precej jasen – in zaskrbljujoč. Njegova ekipa naj bi pripravila strategijo v treh korakih, ki jo nekateri imenujejo “Mar-a-Lago akord”, po njegovem znanem floridskem posestvu. Gre za poskus reševanja globoke fiskalne in industrijske krize ZDA z metodami, ki jih poznamo predvsem iz Latinske Amerike, ne iz Washingtona.
1. Devalvacija ameriškega dolarja
Trump hoče, da dolar postane šibkejši. In to ni napaka v tisku.
Zakaj? Ker močan dolar pomeni, da so ameriški izdelki na svetovnem trgu dražji – in to škodi domači industriji. Če je dolar predrag, potem je nemški stroj cenejši od ameriškega, pa čeprav je narejen v Louisiani. Ideja je, da bi z umetno oslabitvijo valute (beri: “zbijanjem vrednosti dolarja”) ameriški izvoz postal bolj konkurenčen.
To sicer deluje – a običajno v državah, kjer imajo ljudje precej nižje prihodke in nižji življenjski standard. V primeru ZDA bi to pomenilo uvoz inflacije: cene uvoženih izdelkov bi eksplodirale, od iPhonov do banan. V tem kontekstu gre za gospodarsko samopohabljanje z namenom terapevtskega učinka.
2. Masovne carine na uvoz – ne samo iz Kitajske, ampak iz vsega sveta
Če nekaj ni “Made in USA”, naj bo dražje. In če s tem udarimo tudi lastne zaveznike – škoda.
Trump želi uvesti carine na izdelke iz Kitajske – kar ni novo. A v “Mar-a-Lago akordu” naj bi šel še dlje: uvozne dajatve naj bi uvedel tudi za izdelke iz Evrope, Mehike, Kanade, Japonske … praktično celega sveta. Zakaj? Ker Kitajska najde obvode – pošlje izdelek v Mehiko, ta ga rahlo predela in – voila – brezcarinski hamburger na krožniku Američana.
