Sodobni superšportniki so postali nekoliko naporni. Videti so kot jezna računalniška vezja, opremljena z ducatom zračnih rež, aktivnimi krilci in programsko opremo, ki bi lahko vodila misijo na Mars, medtem ko voznik nemočno sedi za volanom in se pretvarja, da obvladuje tisoč električnih konjev. Toda v Wokingu so se očitno ustavili, globoko vdihnili in naredili nekaj nepričakovanega: ustvarili so avtomobil, ki je preprosto čudovit. Imenuje se McLaren McL 6GT in je verjetno najbolj čustven britanski stroj tega desetletja.
Nedokončana zgodba iz leta 1969
Da bi razumeli bistvo tega avtomobila, se moramo vrniti v leto 1969. Genialni dirkač in konstruktor Bruce McLaren je po zmagoviti prevladi v prvenstvu Can-Am želel izdelati najbolj divji cestni avto na svetu – model M6 GT. Njegov načrt je bil jasen: dirkalnik preobleči v civilna oblačila in se z njim vsak dan voziti po opravkih. Načrtovano serijo je žal prekinila njegova tragična smrt na testiranjih v Goodwoodu leta 1970, ko je štel komaj 32 let. Projekt je ostal ena največjih neuresničenih legend avtomobilizma.
Po temeljiti finančni in organizacijski prenovi se je McLarnov oblikovalski oddelek pod vodstvom Kemala Curića in Davida Woodhousea odločil poravnati ta zgodovinski dolg. Ne gre le za nostalgično repliko, temveč za sodobno interpretacijo z monokokom iz ogljikovih vlaken, ki tradicijo prepleta z 21. stoletjem.
Tri stopalke, ročni menjalnik in brez odvečnih kalorij
Največje presenečenje se skriva na sredinski konzoli. Medtem ko nas vsi prepričujejo, da človeški možgani niso več dovolj hitri za prestavljanje, ima McLaren McL 6GT pristen ročni menjalnik. To je prvi McLaren s tremi pedali po ikoničnem F1 Gordona Murrayja. Mehanizem prestavne ročice je odprt, skeleten in mehansko hipnotičen, v dnu kabine pa kraljujejo trije natančno rezkani aluminijasti pedali.
»Želeli smo se vrniti k začetkom in izpolniti Bruceve neuresničene sanje. Na tem avtomobilu ni praznih kalorij,« poudarja vodja oblikovanja Kemal Curić.
Za hrbtom voznika bobni mogočen bencinski motor V8 z notranjim izgorevanjem, ki vso moč pošilja izključno na zadnji kolesni par. Čeprav v Wokingu uradnih konjskih moči v kilovatih (kW) in navora (Nm) ob premieri še niso razkrili, je jasno, da ciljajo na izjemno nizko maso, bliskovite pospeške krepko pod štirimi sekundami do 100 km/h in končno hitrost, ki bo brez težav presegla 320 km/h. Krmiljenje ostaja zvesto hidravlični asistenci, kar zagotavlja pristen stik s cestiščem.
