Zamislite si alternativno vesolje: Melania Knauss namesto Kate Middleton stoji na balkonu Buckinghamske palače. Slovenci bi bili v tistem trenutku najbolj ponosen narod v galaksiji. Luka Dončić? Bil bi le simpatična fusnota pod novico o njeni novi tiari. A ker je naša Sevničanka poročena s »tistim« Donaldom, imamo težavo. Včeraj sem si ogledal razvpiti dokumentarec o Melanii in inavguraciji 47. predsednika ZDA – in dragi moji, čas je, da si nalijemo čistega vina.
Bodimo iskreni, preden se lotimo filmskega traku. Težava ni v Melanii, težava se imenuje slovenska nacionalna patologija. Leta 1991 smo sicer s ponosom vstopili v demokracijo in dobili nove, modre potne liste, a v glavah nismo naredili nujne posodobitve programske opreme. Ostali smo ujeti v času, kjer je vsak uspeh sumljiv, če ni potrjen s strani prave »opcije«.
Melania je živi dokaz tega paradoksa. In kar je najbolj boleče – ona to kristalno jasno ve. Čeprav v dokumentarcu neposredno ne izreče, da prihaja iz »nekdanje komunistične države«, je to narativ, ki v ozadju močno drži in osmišlja njeno pot. Ironija je popolna: imamo prvo damo sveta, obnašamo pa se, kot da smo še vedno jezni na soseda, ker si je kupil nov traktor. Čisto, destilirano ljubosumje, zapakirano v moralno vzvišenost. Film si morate ogledati že zato, da vidite svet, ki ga ne filtrirajo uredniki z agendo, ki vam jo servirajo pri večernih poročilih.
Vizualna poezija: Hollywoodski blišč v Beli hiši
Če na film pogledamo skozi oči filmskega kritika – recimo, da redno pišem za “City Magazine” filmsko kritično kolumno – je dokumentarec vizualno impresiven. Kinematografija je na ravni visokoproračunskih produkcij. Prehodi kamere so tekoči, osvetlitev je božanska in Melania v vsakem kadru deluje kot absolutna kraljica sveta. Estetika filma je neizpodbitna; gre za režiserjevo različico (Director’s cut) inavguracije, ki ponuja vpogled v zakulisje, o katerem naši mediji molčijo.
Režiserju je uspelo ujeti tisti redki blišč, ki ga običajno vidimo le v igranih filmih o britanski kraljevi družini. Vidimo eleganco, moč in slog, ki je, roko na srce, brezčasen. Slovenija je v tem vizualnem mozaiku omenjena dvakrat: enkrat skozi vrhunski kristal iz Rogaške Slatine, drugič pa v delu, kjer Melania spregovori o začetkih svoje kariere.
Ko se tempo ustavi: Preveč sladkorja, premalo vsebine?
Vendar ima vsaka medalja, tudi tista predsedniška, dve plati. Kljub vizualni dovršenosti film trpi za sindromom ponavljanja. Teh pretirano »filmskih« kadrov, kjer Melania le hodi ali zre v daljavo ob spremljavi dramatične glasbe, je v določenem trenutku preprosto preveč.
