V britanski kriminalni mini-seriji The Game, ki kraljuje na Pickbox NOW, spremljamo zgodbo bivšega detektiva, ki je upokojen, a nikakor ne upokojen od zločina. Serija, ki se zdi kot produkt BBC-jeve šole za “psihološko napete detektivke z britanskim pridihom in zanikrnim šarmom”, je še ena v nizu uspešnic, ki znajo iz štirih epizod iztisniti maksimum: napetost, paranojo in tisto mučno vprašanje – mu je res, ali mu samo “dogaja”?
Huw Miller: Upokojen, a nikakor umirjen
Jason Watkins (The Crown, Des) v vlogi Huw Millera ne igra – on dejansko živi nekdanjega detektiva, ki se skuša posloviti od policijske značke, a ga preteklost prime za ovratnik in povleče nazaj v igro. Pa ne le v igro – v The Game. Millerja spremljamo v obdobju, ko naj bi pil čaj, hranil golobe in se izogibal čustvenim zlomom. Namesto tega dobi soseda. In ne kateregakoli – Patricka Harbottla. Robson Green (navadno prijazen obraz britanske televizije) tu presenetljivo zasije v vlogi “neugodno prijaznega” soseda, ki je ali:
a) serijski morilec,
b) popoln psihopat,
c) čisto prijazen moški z zelo slabim tajmingom.
Napetost, ki te zgrabi že ob prvi repliki “Catch you later”
In tu se začne – ne le igra, ampak tudi psihološki dvoboj. Patrickova nedolžna fraza “catch you later” sproži alarmne sirene v Huwovi glavi. Zakaj? Ker je to natanko tisti stavek, ki ga je uporabljal famozni “Ripton Stalker” – zloglasni primer, ki je Huwu uničil kariero, ugled in duševno zdravje.
V trenutku Huw postane tisti tip soseda, ki s polno vrečko smeti “naključno” stoji pred vrati in preverja, kdo si sposoja pošto. In gledalci? Mi se z njim vozimo v spiralo paranoje, sumničenj in (ne)opravičene obsedenosti. Vsaka epizoda nas bolj kot kriminalka vleče v psihološki triler, kjer postaja vse težje razločiti, kdo je lovec in kdo plen.
Foto: Channel 5
