Začnimo tam, kjer je treba: pri izjavah, ki so bile javno izrečene, posnete in objavljene.
Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo in energetiko Marko Dvornik je v oddaji 24UR Zvečer avgusta povedal, da je argumentov za dodatno namenjanje denarja nakupom električnih vozil zelo malo. Nato je dodal stavek, ki bi moral biti naslov vsakega članka o tej temi: "Če bomo še vlagali v vozila, bomo nekako zgrešili cilj."
V isti oddaji je pojasnil, kam gre po njegovem prepričanju denar: "Mi se moramo vrniti na začetek in začeti vlagati v javni potniški promet."
Za RTV Slovenija je bil še bolj neposreden glede stanja blagajne. Ob dejstvu, da je proračun v rdečih številkah, je karikiral, da bi morala država vzeti posojilo, da posamezniki kupijo avtomobil.
Povedal je tudi, da je Podnebni sklad na področju električnih vozil že prazen in da dokumenti, ki jih ima ministrstvo na mizi, že zdaj predvidevajo večjo usmeritev v javni potniški promet.
Ministrstvo je 13. avgusta pisno odgovorilo kupcem, ki čakajo na dobavo. Retroaktivnega subvencioniranja ne predvideva, ker subvencija ni bila zagotovljena z naročilom ali plačilom are, ampak z registracijo vozila. Glede jeseni je pripisalo, da bo vlada res obravnavala nov program porabe sredstev Podnebnega sklada, a da "tega ni mogoče razumeti kot napoved novega razpisa".
Štiri izjave, dva vira, isti zaključek. Nobene neuradnosti.
Kaj torej ostane od "neuradno se subvencije vračajo"
Ostane tole: da so dogovorjeni pogovori med ministrstvom in uvozniki ter da so uvozniki optimistični.
Oboje je verjetno res. Nič od tega ni novica o subvencijah.
Uvoznik, ki ima na ladji vozila in kupce, ki grozijo s preklicem are, javno ne more povedati ničesar drugega kot to, da upa. Optimizem uvoznika ni napoved politike. Je prodajno orodje. Pogovor z ministrstvom pa ni razpis, ampak sestanek, po katerem sta obe strani izjavili, da je bil pogovor konstruktiven.
Med tem in naslovom, ki sprašuje, ali se subvencije vračajo, je razlika. In ta razlika ni naključna.
Zakaj mediji to počnejo, čeprav imajo izjave v lastnem arhivu
Tu ni potrebna teorija zarote. Potrebna je le tabela z obiskom.
Spletni medij žurnal24 ne prodaja člankov, ampak prikaze. Naslov, ki obljublja denar, in naslov, ki jezi človeka, ki je denar izgubil, sta v tej ekonomiji najbolj donosna izdelka na trgu. Prvi proda upanje, drugi bes. Oba proizvedeta klik, klik pa proizvede prikaz, ki se plača. Slovenski trg digitalnega oglaševanja je lani znašal 106,7 milijona evrov, doseg pa je omejen z dvema milijonoma ljudi. Ko ne moreš dobiti več bralcev, moraš dobiti več klikov od istega bralca.
Zato vprašaj na koncu naslova ni ločilo, ampak poslovni model. Če se subvencije vrnejo, so novinarji predvideli. Če se ne, so samo vprašali. Odgovornosti ni v nobenem primeru.
Najbolj pove tole: isti medij, ki je 13. avgusta objavil ministrov demanti, je 29. avgusta objavil naslov, ki sprašuje po vrnitvi subvencij. Informacija je bila v hiši. Ni šla na naslovnico, ker naslovnice ne polni informacija, ampak upanje.
Jezni kupec je danes vreden več kot obveščeni kupec. To ni novinarska napaka. To je izračun.
