Vsak pozna ta neprijeten trenutek. Ravnokar ste stopili iz prhe, nato pa primete brisačo in ... ta vonj. Vonj po vlagi, po zatohlosti, po nečem, kar gotovo ne sodi v našo kopalno rutino. Problem smrdečih brisač je pogostejši, kot si mislimo, rešitev pa se skriva tam, kjer je večina sploh ne bi iskala – v mehčalcu za perilo.
Mehčalec za perilo je za mnoge nepogrešljiv del pranja. Vonj svežega perila in občutek mehkobe sta postala skoraj samoumevna. Toda pri brisačah velja ravno nasprotno – mehčalec jim lahko naredi več škode kot koristi.
Razlog se skriva v načinu, kako mehčalec deluje. Njegova naloga je, da na vlakna tkanine nanese tanko plast snovi, ki jih zgladi in zmehča. Pri večini oblačil to ustvari prijeten občutek mehkobe. Pri brisačah pa ta plast spremeni način, kako vlakna delujejo.
Plast, ki zadržuje vlago
Brisače so narejene tako, da hitro vpijajo vlago. Njihova struktura omogoča, da učinkovito poberejo vodo s kože ali rok. Ko pa se na ta vlakna začne nalagati mehčalec, se njihova sposobnost vpijanja zmanjša.
Foto: Pexels
Tanka plast mehčalca vlakna dobesedno prekrije. Zaradi tega voda ne prodre več tako hitro v tkanino, brisače pa postanejo manj vpojne. Še več – vlaga se lahko zadrži globoko v materialu, zato se brisače sušijo počasneje.
Počasno sušenje pa pomeni idealne pogoje za bakterije. Skupaj z odmrlimi kožnimi celicami ustvarijo okolje, ki povzroča neprijeten vonj. Prav zato se pogosto zgodi, da brisače začnejo smrdeti, čeprav so bile pravkar oprane.
Težava je tudi v tem, da se mehčalec sčasoma kopiči. Pri vsakem pranju se na vlaknih nabere nova plast. Po nekaj tednih ali mesecih brisače izgubijo svojo vpojnost in začnejo delovati skoraj vodoodbojno. Namesto da bi dobro vpijale vodo, vlago le razmažejo po koži.
