Kolumna: Butl sem, ker nosim masko!

Zadnji lep jesenski vikend smo se v Sloveniji prvič soočili z realnostjo nošenja mask tudi na prostem. S podobno novodobno realnostjo se naši sosedje italienere soočajo že zadnjih 14 dni. S tem nimajo niti najmanjšega problema in odlok svojih oblasti 100-odstotno upoštevajo. O tem sem se prepričal na lastne oči ob začetku uvedbe ukrepov in bil totalno začuden nad izjemno zglednostjo sicer ne ravno pravilom sledečega naroda. V italijansko mediteransko zavest se je COVID-19 zapisal kot tema, o kateri se ne “debatira” oziroma se o njej govori z izjemno previdnostjo in spoštovanjem. Pravila se upošteva. Na njih se medsebojno opozarja. In kršitelje brez pardona tudi kaznuje! Brez maske se danes Italijani počutijo goli. Smrt se je tako ali drugače dotaknila več kot 35.000 družin.

Brez maske se danes Italijani počutijo goli.

Ampak pojdimo raje v idilično deželo na sončni stani Alp. Naša družina je precej aktivna in tudi zato smo kot zgledni državljani ta vikend sledili navodilom stroke, in se opremili z maskami tudi pri naših športnih aktivnostih na prostem. Seveda mask nismo imeli na sebi ves čas, ampak smo si jih nataknili po potrebi oziroma takrat, ko smo se nekomu približevali. Naše opažanje je bilo, da smo precej posebni, saj je maske ta vikend v okolici Ljubljana nosilo le dobrih 10 odstotkov sprehajalcev. Večinoma smo bili deležni začudenih in celo nekoliko ciničnih nasmehov. Sam sem bil v soboto zjutraj edini “gornik” z masko, ko sem se povzpel na bližnji vrh v Kamniških Alpah in sem se zaradi svojega sicer zglednega obnašanja počutil popolnoma butasto. Masko sem snel, ker se nisem počutil del tropa. Ker sem bil izločen iz igre. Ker sem bil edini. Pa sem res “butel”, ker nosim masko? So maske resnično lahko del teorije zarote?

Teorije zarote, seveda, ekonomskih butlov

V nedeljo zjutraj sem na svojih družbenih kanalih delil zapis direktorja UKC Ljubljana, gospoda Poklukarja, s pripisom moje podpore delavcem v zdravstvu. Pod objavo se je znašlo prejel precej “butastih” in negativnih komentarjev. Določeni ljudje so me označili za nekoga, ki si nabira politične točke in kolaborira z globalnimi temnimi silami, ki si želijo dominacije sveta. Postal sem prvorazredni podpornik in igralec v teorijah zarote o svetovni dominaciji, ki gredo velikokrat v smer interesov farmacevtskih družb. Ta naj bi imele interes razvoja izjemno profitabilnega cepiva, ki bo iz sveta izbrisal COVID-19. Slednje pa naj bi, zaradi nevidenih zaslužkov, praktično dominirale svetu. Zagovorniki tovrstnih teorij na žalost nimajo pojma o delovanju farmacevtskih družb in njihovih intersih, ki so vselej povezani s čim večjo blaginjo v družbi. Večja blaginja predstavlja večjo potrošnjo zdravil in prehranskih dopolnil. Večji imamo standard, več bolezni lahko tako ali drugače zdravimo. Farmacevtski industriji gospodarska rast enostavno izjemno ugaja. Zaradi njene rasti so dobički farmacevtskih družb veliko večji kot na primer od “cepiva” in vitamina D. Več denarja in blagostanja v družbi, avtomatično pomeni večji odstotek ljudi s povečano težo in z njimi povezanimi bolezni. Večja bo revščina, manj bo teh bolezni in manjša bo kupna moč. In slabši poslovni rezultat bo imela farmacija. Teoretikom zarote ni jasna osnovna logika ekonomije. Jim ne gre! So totalni “butli”. S to epidemijo ne pridobiva pravzaprav nihče. Še najmanj pa farmacija. Motenje drugih programov zdravljena in gospodarska kriza ni “win – win” situacija temveč je “fail – fail” na celi črti. Ta trditev je izrečena s strani resnega skeptika sezonskega cepljenja za gripo in osebnega kritika farmacevtskih lobijev, ki “ustvarjajo” bolezni in zdravilo za vsako figo. Zame holestrol ni bolezen, temveč intoleranca na živalske maščobe. In nikakor ni stvar, ki se zdravi s skrajno dolgoročno škodljivimi zdravili, temveč z resno spremembo življenjskega sloga in prehranjevanja. Cilj farmacije ni “kriza”, ampak blagostanje in izobilje. Tam je dovolj denarja. Tam se dobesedno dela denar. Farmacija pač ni kriva, “butli”!

Osnovnošolska matematika

Priznam – “butl” sem! Izjemen “butl” za matematiko. Ta mi nikakor ni šla. Mogoče mi je od šolanja ostala tista matematika do nekje 6. razreda osnovne šole. Tolažim se, da nisem edini. Osnovni odstotki in popolnoma preproste enačbe, X je koliko procentov, če je … in tudi zato preračunavam na svojem telefonu. Ampak včasih se da tudi z res malo znanja zadeve vseeno preračunati dovolj natančno. Tudi zato ponavljam slavno enačbo z enostavnim X.

V Italiji se je v času epidemije okužilo 414.543 prebivalcev Italije. Od tega jih je do današnjega dne za COVID-19 umrlo 36.543. Odstotek umrlih je v zadnjem obdobju nekoliko boljši, saj zdravstveni sistem deluje nemoteno. V spomladanskih mesecih je stopnja umerljivosti namreč znašala kar 11 odstotkov. A če gremo preračunavati aktualne številke, vseeno pridemo do grozovitega in izjemnega odstotka …

Podatki za Italijo:
X = 36.543 (število mrtvih) x 100 / 414.543 (število obolelih)
X = 8,81 %

Številka 8,8 odstotkov pomeni izjemen odstotek smrtnosti za COVID-19. Posledica popolnega zloma zdravstvenega sistema. Tudi če številke primerjamo z globalnimi številkami, kjer so države zabeležile nekje 3-odstotno smrtnost, ponovimo verižni račun:

Globalni podatki:
X = 1.119.305 (število mrtvih) x 100 / 40.348.237 (število obolelih)
X = 2,77 %

Ker smo Slovenci in naša takšna ali drugačna oblast izjemno sposobni in smo očitno pravilno spomladi odreagirali na COVID-19, se nam je primerjalno zgodilo zanemarljivo število mrtvih. Tu smo tako dobri kot v športu. Še več! Tu smo svetovni prvaki. Zabeležili smo polovico manj smrti kot je svetovno povprečje. Preračunano do današnjega dne.

Podatki za Slovenijo:
x = 190 (število mrtvih) x 100 / 13.679 (število obolelih)
x = 1,38 %

V principu nihče nas ne bo “jebal” s policijsko uro.

V prvem delu epidemije smo torej strnili vrste. Zaprli meje, ustavili gospodarstvo in uspeli COVID-19 spraviti pod kontrolo. Vsem pa je jasno, kakšno ceno smo plačali. Praktično za 6 tednov je država ustavila javno življenje. Omejila gibanje po občinah. Pri tem pa smo imeli največ okuženih na dnevni ravni le 68. In ne 1.000+. Slovenci smo plačali izjemno majhen davek in to izključno na račun izjemnega skupnega ukrepanja in skupne borbe proti virusu. Zdravstven sistem je zdržal. Dokazali smo, da znamo. Kot dokazujemo danes, da smo “ultra butli”, ki se na vsak način želijo preizkusiti z virusom in doseči skupinsko prekuženost. Pa naj stane, kar hoče. V principu nihče nas ne bo “jebal” s policijsko uro. Pa če umre 100.000 Slovencev. Če vsi dobimo COVID-19, bo je lahko ta številka tista, s katero se bomo morali tako ali drugače sprijazniti. Skupinska prekuženost absolutno ni rešitev, ampak pot v tragedijo.

Korona butale

"Ej, a ti koga poznaš k ima ali pa je imel korono?!” Vprašanje, ki slej kot prej še vedno prileti ob debatah z znanci. Kot da ne bi bilo zadosti, da trenutno korono preboleva Cristiano Ronaldo in Valentino Rossi. Bolezni za nas pač ni. Ne obstaja. Oziroma je nekje daleč stran, v nekem tujem čudnem svetu. Svetu zvezdnikov. Je čista fatamorgana zblojenih posameznikov, ki očitno preveč spremljajo tuje medije, ki z razliko od slovenskih o koroni poročajo globje in resneje. V butalah pač ljudstvo ne sme imeti vpogleda, kaj se dogaja v velikem svetu, da slučajno ne bi bilo preveč razgledano. Da ljudstvo ne bi dobilo kakšne nore ideje. Ko se peljem preko avstrijske meje in me ustavi mrk pogled avstrijskega vojaka, si mislim, kaj je s tem Kurzem. Zakaj na mejo tako miroljubne dežele pošiljajo vojsko? Ko pristanem v Parizu in me trojica do zob oboroženih vojakov na Elizejskih poljanah prestreli s pogledom in ne razumem francoskega smisla za humor. Kaj je Francozom, ki v romantično mesto pošiljajo vojake? Ko me v bližnjem Trieste nadere varnostnik, ker masko nosim med fotografiranjem na bradi. Ja, definitivno … svet je šel v tri pm*.

Grem domov v butale, kjer virusa ni, kljub skoraj 1.000 dnevno okuženih.

In kjer slovenskih vojakov v premočenih škornjih ni videti nikjer. Skrivajo se nekje po vojašnicah in trenirajo mišice. Slovenija je trenutno narobe svet. In Slovenec je Slovencu volk. Jezi me, da je korona kriza postala poligon za pravo politično bojišče. Državljansko vojno leve in desne opcije. Tistih proti maskam in tistih za maske. Slovenci smo uspeli najti svojo vojno, svoj boj, tam kjer ni bojišča in je lahko le pokopališče. Še vedno v preteklosti iščemo krivce za našo prihodnost. Še vedno se ciklamo v istih političnih floskulah, ki jih nismo sposobni preseči. Še vedno lažje verjamemo, da je Zemlja ravna in da je Luna iz sira.

Nikogar ne bomo pustili zadaj

V trenutku, ko odgovorni v slovenskih zdravstvenih ustanovah začnejo izgovarjati stavke: “Nikogar ne bomo pustili za sabo. Vsak bo dobil oskrbo. Kakšna pa bo ta oskrba v danem trenutku na žalost ne vemo,” ko se začnejo pobude za odvezo kazenskega pregona zdravstvenih delavcev, mi je popolnoma jasno, da država ni naredila domače naloge. Da ni uspela zaščititi državljana. Da se spet iščejo izgovori in prelaga krivda. Da se še pred katastrofo skuša zaščititi krivce za katastrofo. Ko slišim, da bolnice pozivajo zdravstvene delavce in tiste iz privatnega sektorja me čudi, da mediji ne najdejo tiste ene človeške pozitivne zgodbe plastičnega kirurga, ki se je pripravljen za trajanje krize posvetiti največjemu zdravstvenem izzivu svojega življenja. Večjemu do košarice D in perfektno ravnega nosa. V Sloveniji imamo zdravnike. Imamo ljudi, ki so medicino takšne ali drugačne smeri študirali celo desetletje in ni vrag, da poznajo osnove. Da so nekoč zaprisegli Hipokratu. Da so lahko v tej vojni vreden in sposoben kader. A zdi se, da jih nihče ne najde. Da ni zavesti.

Ko se zavemo, da naše zdravstvene fakultete niso opravile osnovne funkcije izdelave empatičnega zdravnika, ki ve, da je poklican v poklic in slednjega počne z vsem svojim bitom. A spet ni nihče kriv. Ker je tako ali tako kriva politika. Ta ali oni. Nikoli jaz, ki sem le del sistema. In to je težava. Kriv je vsak, ki ni v svoji biti poklicanosti v stroko naredil absolutno vsega, da se ne bi znašli v situaciji kot smo. Da se ukvarjamo s tovrstnimi izjavami in opravičujemo svoja bodoča dejanja, je ne le skrajno neodgovorno. Je tudi popolnoma nezrelo. Stroka, bi morala zadeve reševati popolnoma drugače. Tudi z izjemnimi pritiski na politiko. Vsi smo vedeli, da bo drugi val. Tudi zato, ker zdravniki pri tem virusu že dolgo ne govorijo več o valovih. Virus je. In bo ostal. Nima valov. Do njega se le drugače obnašamo. In on se tako potem obnaša do nas. In to je pravzaprav največja posebnost tega virusa. Je tudi virus, ki ga ne bomo premagali. Bomo ga le uspešno zamejevali. Obljube o tem, da bomo na karnevalih nosili le pustne maske, so obljube brez krčmarja (beri: virusa). Kratkoročni cilji, podobni hranjenju neješčega otroka. Dej, še tole žličko. Totalen idiotizem. Res! Otroku je treba dati kratkoročen cilj. Ampak, a smo kot narod res tako zelo nezreli? Smo res taki otroci?

Aja, maske!

Nošnja maske ni zaščita sebe. Nošnja maske je nova družbeno-kulturna norma. Je poteza posameznika in govori o njegovem kulturnem statusu. O spoštovanju sočloveka. Maske ne nosimo zaradi sebe. Nosimo jih zaradi ljudi, ki jih srečujemo. Nosimo jih tudi zaradi skupinske “zavesti”, da je virus med nami in da ga moramo premagati na takšen ali drugačen način. Je edino orožje posameznika v skupnem boju. Je edina stvar, ki jo lahko počnemo prav vsi, kot kolektiv.

Maska je puška posameznika v boju proti nevidnemu sovražniku.

Našemu skupnemu sovražniku. Dihanje ni ustavna pravica! Te in podobne floskule v zadnjih dnevih zasledimo na spletu. Ko to dihanje posega v pravice drugih, se naše osebne pravice končajo. Približno tako kot s pasivnim kajenjem. To je dejstvo. Naše pravice se končajo v trenutku, ko posegajo v pravice drugih. Ko posegajo v zdravje drugih. In vsi imamo pravico do zdravja.

Influencerji = mediji

Vplivnež postane medij v trenutku, ko je komercialno uspešen in za svoje “akcije” na družabnih omrežjih prejme plačilo. S tem statusom bi pravno formalno moral postati tudi uredniško odgovoren za svoje delovanje in vsebino. Nedopustno je, da lahko nekdo z močjo vpliva, ki je v teh časih lahko tudi nekajkrat večja od vpliva tradicionalnih medijev, ustvarja napačen vtis o tako resni situaciji kot je coronavirus. Da si na račun absolutnega stališča nabira “sledilce” in dela t.i. naravno rast svojih sledilcev. Vse skupaj je vsaj približno tako sprijeno, kot privatni kočljivi posnetki zvezdnic s partnerji, s katerimi so zvezdnice, kot je Kim Kardashian, spretno pospešile svojo kariero. Trdim, da si na ekstremnih pozicijah v času korona krize nabirajo tako politične točke, kot tudi bodoče zaslužke in sledilce. Tega enostavno ne morem več gledati, saj je do konca sprijeno. Celo trdim, da tovrstna dejanja znanih pevcev in TV voditeljev ubijajo, so in bodo. Na račun nekaj tisoč sledilcev. Tehnika, ki so jo vedno uspešno izrabljali diktatorji in “fürerji”, in ki je človeštvo velikokrat pripeljala v pogubo. Tega nam enostavno ni več treba gledati. Zato pozivam vse državljane, da tovrstne profile prijavijo družbenim omrežjem in omejijo njihovo delovanje. Je v dobro družbe. Svoboda govora ni pred nedotakljivostjo življenja. To je približno tako, kot če bi ljudi nagovarjal k skupinskemu samomoru in bi jo odnesel brez posledic. Tega kot družba ne smemo dovoliti. To, da ima vsak lahko svoje mnenje je eno, a ta nedotakljivost lastnega mnenja ne sme posegati v osnovne pravice drugih. Tudi zato bi se tovrstni zvezdniki morali vprašati, ali s svojimi dejanji ne ubijajo. Ali res vedo toliko o virusu, da lahko o njem sodijo in ustvarjajo mnenje? Odgovornost – butli!

Konec koncev …

Ta hip nam bi vsem moral biti cilj, da tole čimprej mine. Da zadevo premagamo z res odločnimi ukrepi in striktnim upoštevanjem pravil. Da smo mogoče tako razumni in enotni, kot smo bili v spomladanskih mesecih. Da podpremo neke logične zadeve in ukrepe. Nihče nima interesa zapirat stvari. Ni nekih zarot. Tukaj izgubljamo vsi. In če ne bomo res držali skupaj, se bo tole vleko do pomladi ali celo poletja 2021. In verjamem, da če bo temu tako, bomo doživeli tudi lakoto. Z nekim nesmiselnim uporom tokrat nima nobenega pomena. Sem prvi, ki se upre neumnostim. In to tokrat počnem v imenu vsakega življenja, ki ga lahko rešimo. Upiram se oportunističnim “butlom” in ljudem, ki nasedajo “luštnim” idejam o zarotah. Teh ni. Producirajo jih le veliki “butli”.

Konce tedna bo tako ali tako ura resnice. To je že danes neizpodbitno dejstvo. Za vsakega od nas pa takrat, ko se ga bo prvič dotaknila bolezen. In danes absolutno to ni več vprašanje, ampak dejstvo.