Citytest: Mini Countryman Cooper SD all4 – sind die Buchstaben S und D kompatibel?

Neke vrste mini suv, die in Kombination mit All4 štirikolesnim pogonom zmore premagati tudi marsikatero težje prevozno oviro, pri terenskih podvigih pa ga največkrat ustavita nizek trebuh in cestne pnevmatike. Ampak v koraku z modnimi trendi ponuja tisto, kar kupci želijo in to je “biti višje”. Ob tem pa se poraja vprašanje ali je kratica cooper S, ki pri znamki pomeni izrazito Sportlichkeit in dinamičnost, mogoče združiti s črko D, ki pa pomeni dizelsko srce in s tem varčnost.

Na preizkus smo namreč dobili coutrymana cooper SD, ki se na pogled od bencinsko gnanega cooperja S razlikuje zgolj po dodatni črki na zadku vozila, medtem ko tudi bočni pragovi še vedno pravijo: cooper S, značilna črka eS pa je tudi na provizoričnih škrgah na blatnikih in maski motorja. Oblikovno je tako vse lepo in prav, vključno z dvema izpušnima cevema na zadku in konturam le teh prilagojenemu zadnjemu odbijaču, oblikovalci pa niso pozabili niti na detajle v obliki ponovno navideznih odprtin za zajem zraka. 17-Zoll-Felgen, ki so pri tem modelu serijska, delujejo všečno in skorajda nujno, več kot to niti nismo pogrešali.

Ob vstopu se pokaže da je countryman značilen mini in da je Sitzung res občutno höher, s tem pa je besser zudem Transparenz nad dogajanjem okoli vozila. Veliko je kroma in nam ne tako všečne trde plastike, dodali so mu tudi konkretno mero schwarze Pianos, ki dviguje imidž. Ogromen in značilen sredinski merilnik je našel mesto tudi na vrhu pokončne sredinske konzole v countrymanu in ergonomija je podobno kot pri ostalih samosvoja in zahteva privajanje. Kar veliko stikal je namreč postavljenih dokaj nizko in za prestavno ročico, klima je avtomatska, a le eno območna. Navigacijska naprava (ki zahteva doplačilo) je všečno umeščena v prej omenjen sredinski merilnik, pred voznikom je tako le še manjši merilnik vrtljajev in pa digitalni prikazovalnik hitrosti.

Voznikov delovni prostor je športen, glede prostora je veliko bolj zračno kot pri ostalih modelih te znamke, a vseeno prostorskih čudežev ne pričakujte. Veliko je pozornih detajlov, ki dajejo potnikom vedeti, da sedijo v avtu višjega cenovnega razreda, med temi velja omeniti ambientalno razsvetljavo s številnimi barvnimi kombinacijami, alumnijasta vodila na kateri je etui za očala v klavirski črnini in še bi lahko naštevali.

V drugi vrsti ima kupec na voljo izbirati med dvema ločenima sedežema in klasično sedežno klopjo. Mi bi dv uvodu omenjeni družinskosti vprid raje izbrali slednje. Prtljažnik ni rekordno velik, a je dobro obdelan in ima priročno dvojno dno, pod katerega dejansko lahko spraviš kaj konkretnega. Glede opreme je to tipičen mini (skoraj se nam je zapisalo BMW), kar pomeni da dobite v osnovi vse najnujnejše in kakšen priboljšek, za premium občutke pa je treba dodatno (in kar globoko) seči v žep. Parkirna pomagala, ksenonske luči, navigacija, panoramska streha, itd…vse to prihaja namreč s seznama doplačil.

Pod pokrovom motorja se je vrtel 2,0-litrski dizel, ki ga dobro poznamo že iz mesta pod pokrovi različnih BMWjevih modelov. Spremlja ga značilno robat zvok ob zagonu, ki je tudi dobro slišen v notranjost, obenem pa lepo potegne in se ne brani vrtljajev. 105 kW in (le) 305 Nm navora, se zdi v praksi dovolj za veliko večino, za dovolj zmogljivega pa se potrdi tudi v praksi. Moramo pa reči, da smo glede na črko na boku vozila pričakovali nekoliko več tistega cooper S “kicka”, saj pospeški, tudi ob pritisku na tipko sport, niso tolikšni kot smo pričakovali. Motor nikoli ne razganja od moči in kar nekako se nam je zdelo, da bi potreboval dodatnih 20 kW, saj bi bil s tem po zmogljivostih veliko bližje bencinskemu bratu in s tem vrednejši črke S v imenu. Ker velika večina tolikšne moči kljub vsemu ne potrebuje, pa moramo zapisati, da je glede na mere in maso to več kot dovolj poskočen suv malček. Se pa črka D pozna pri porabi, ki se je na testu gibala okoli sedmih litrov, kar je glede na štirikolesni pogon solidna, a nič kaj dih jemajoča številka. Povprečje se je namreč ustalilo pri 7,4-litrih. Je pa doseg zaradi relativno majhnega rezervoarja dokaj omejen.

Štirikolesni pogon All4 je pričakovano in dobrodošlo anpassungsfähig, kar pomeni, da elektronika navor na posamezno os razmejuje glede na trenutne potrebe, v hitro voženih ovinkih, pa nameni večjo količino (odstotek) navora zadnjim kolesom, kar nariše vozniku nasmeh na ustih, avto pa se na zavitih gorskih odsekih počuti kot riba v vodi.

Siehe auch

Überland

Iveco Daily Switch 4×4: Ein Reisevan, der mehr als nur Wochenendspaß bietet

WEITERLESEN: Mini prvič v zgodovini s petimi vrati in več uporabnosti

30.400 evrov kolikor stane “osnovni” cooper SD je glede na značko na nosu, kar pričakovana, dodatki, ki jih je testnik premogel pa ta znesek povišajo še za slabih deset tisočakov, kar pa je glede na vse že kar konkretno zasoljena cena. Za to sicer dobite skoraj popolno opremljenega minija, ampak ja, še vedno samo minija. Za ta denar pri materinskem BMWju dobiš tudi že kakšno poslovno limuzino D-segmenta. S tem pa mislimo, da vemo, za katerega bi se velika večina “slovenčkov” odločila.

Countryman cooper SD se zahvaljujoč All4 štirikolesnemu pogonu, pelje še bolj kot po tračnicah, čeprav velja premisliti, ali se splača zanj doplačati 1.800 evrov.

Z countrymanom boste v prometu opaženi, saj gre za oblikovnega posebneža. Kot neke vrste minija na “steroidih”.

Prednji del tako kot provizorični škrgi na boku, ponosno nosi značilno črko S, ki daje opazovalcu vedeti, da pred njim stoji zmogljivi mini countryman.

Notranjost je značilno minijevska, sedenje in vstopanje v vozilo pa je višje in boljše. Enako velja tudi zapreglednost, countryman, pa zadosti potrebam tudi družine z majhnim(a) otrokom(a).

značile velik osrednji merilnik je vase “sprejel” tudi zaslon, ki prikazuje podatke navigacijske in audio naprave, kjer pa slednja pri povezljivosti kaže določeno mero muhavosti.