Manche Filmkritiker behaupten, man könne das Genre eines Films anhand der Farben erkennen. Warme Rottöne stünden für romantische Filme, weniger gesättigte Farben für Endzeitfilme, kühle Blautöne für Horrorfilme, leuchtende Grüntöne für Science-Fiction, Gelbtöne für Wüstenfilme, kräftige Rottöne für Komödien und epische Blau- und Orangetöne für alle anderen Genres. Was wollen die Filmemacher mit diesen Farben erreichen, und wie stark beeinflussen sie unsere Emotionen mithilfe der Duschtechnik? Mehr dazu weiter unten.
Kot glasba v dvigalu ali čakalnici ima barva moč, da vpliva na naše počutje in razpoloženje, ne da bi se tega sploh zavedali. Ljudje kar 87 odstotkov vseh čutnih vtisov dobivamo prek barvnega sveta, in tega se filmski ustvarjali še kako dobro zavedajo. Zato barvni odtenki filmov niso nikakršno naključje, psihologija barv pa je posebna veja filmske industrije. Z barvami namreč filmi pridno in ”prikrito” manipulirajo z našimi čustvi.
WEITERLESEN: Die größten Fehler in Blockbuster-Filmen, die Sie übersehen haben müssen
Koloristi v sedmi umetnosti sledijo Plutchikovemu kolesu čustev (Robert Plutchik je bil ameriški psiholog), tridimenzionalnemu modelu, ki pojasnjuje odnose med posameznimi čustvi z barvnim kolesom. Naš odziv na barvo je resda odvisen od kulturnega okolja in konteksta, a obstajajo tudi ”univerzalni” odzivi. Prisluhnite poučnemu videu (glejte spodaj) in se natančneje podučite o tem, kako filmski ustvarjalci z barvo manipulirajo z našimi čustvi.
