Ganz am Ende der Stadt steht ein kleines Haus, klein wie ein Käfig, rein wie die Morgendämmerung und lieblich wie eine Blume. In diesem Haus wohnen Oma und Opa. Sie leben allein, bis eines Tages ein Ball durch das Fenster fliegt. Sie hat Hände, einen Mund, Augen und so schöne Wimpern, dass sie „Marogica“ genannt wird. Aber – oh – der Drache Tolovaj fliegt herein …
Čisto na koncu mesta stoji hišica, majhna kot kletka, čista kot jutranja zarja in ljubka kot cvetlica. V tej hišici živita babica in dedek. Živita sama, dokler nekega dne skozi okno ne prileti žoga. Ima roke, usta, oči in tako lepe maroge, da jo poimenujeta Marogica. Ampak – joj – prileti zmaj Tolovaj in jo odnese v svoje gnezdo … Ampak – ha – pridejo otroci in jo rešijo.