Čeprav zna biti na newyorški podzemni železnici živahno kot na mravljišču, pa je hkrati to tudi sila odtujen kraj, saj mu vladajo antisocialni nagoni, ki jih človek izda s slušalkami, mobilnim telefonom, tablico, ipd., in s katerimi se zvito kot lisica izogiba interakciji. A kaj se zgodi, ko se nekdo 'zlomi', ko prekrši nepisano pravilo molčanja oz. še huje, nedotikanja? To sta odkrivali Georgea Ferrandi in Angela Gillands.
In nastala je serija fotografij »It felt like I knew you…« (»Zdelo se je, kot da te poznam…«), ki se te dotaknejo, tako, kot se je glava George dotikala ramen neznancev. Za projekt se je ta artista americano na podzemno odpravila v večernih urah, ko so bili vlaki nabito polni. V prvi fazi je preštudirala prostora med njo in sosedom, ga nato mentalno ter čustveno preoblikovala, s tem počasi začela rušiti ‘berlinski zid’, ki je potekal med njima, na ruševine pa pred zadnjim dejanjem položila mehko prijateljsko ‘blazino’. Ko je prostor mentalno kot fizično pregnala proč in je tujca umsko preobrazila v un amigo, je le še ‘odložila’ svojo glavo na tujčevo ramo. In zgodbe, ki so se rodile- nasprotno od pričakovanja- so daleč od doseganja stopnje absurdnosti »Tujca« Alberta Camusa. Pogrejejo srce in povrnejo vero v človeka.
Slike zbrane v galeriji so posnete z iPhonom in prikazujejo več stopenj iste interakcije:
Lee mas: Exposición fotográfica: Restos de la ciudad, expuesta en Tivoli
