Ob stoti obletnici rojstva enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja, Gabrijela Stupice, je v Moderni galeriji na ogled čudovita retrospektivna razstava njegovega obsežnega opusa del.
Stupica je velik del svojega življenja preživel v Zagrebu, kjer je na tamkajšnji akademiji študiral likovno umetnost. Kasneje ga je življenje popeljalo nazaj na domača tla, kjer je ustvarjal vse do svoji smrti. Pod vodstvom kustosinje Martine Vovk je bila tako postavljena prva obsežna študijska razstava po zadnjem pregledu njegove umetniške poti leta 1968.
Raznolik izbor kar 300 del, premišljeno postavljenih v vzhodni del ljubljanske Moderne galerije, sistematično in pregledno odkriva Stupičevo ustvarjanje začetnih portretov in tihožitij v klasični slikarski tehniki (v Zagrebu v obdobju 1931 – 1937), temačnih ikonografij zemeljskega kolorita (po selitvi v Ljubljano leta 1946), med katerimi se prvič pojavi tudi motiv deklice Lucije (njegove hčerke in doživljenjske muze), premikajoč v modernistično modrino 60. in 70. let z ikonično sliko Flore, kasnejšo eksperimentalno obdelavo slikarske površine s tempero ter materialnimi in fingiranimi kolaži, kot sta seriji slik Nevesta in Kmetica, do sklepnega dela neštetih samoportretov iz skicirke vse do poslednjega, prežetega z grenkobo usihajočega življenja. In ravno samoportreti so tista osamljena konstanta, drugače neverjetno pestrih nihanj med popolnoma različnimi tehnikami, ki se jih je Stupica vedno znova in na novo loteval.
Bogata razstava umetnin, ki niso bile nikoli v koraku s časom, temveč prej korak nazaj in dva koraka naprej, tako ponuja zares izjemen sprehod skozi plodove neustavljive marljivosti in strasti, ki navdihuje in prežema s ponosom.