La glorificación de las mujeres me molesta. Porque esto es siempre en relación con un hombre. Como una especie de partido. Donde alguien tiene que ganar. Al final hay dos pasos y dos medallas y dos himnos. Y esa gran pregunta, cuál se cantará: el himno. Me molesta que...
Na živce mi gre poveličevanje ženske. Ker je to vedno v odnosu do moškega. Kot nekakšna tekma. Kjer mora nekdo zmagati. Na koncu sta dve stopnički in dve kolajni in dve himni. In to veliko vprašanje, katera se bo zapela – himna. Na živce mi gre, da se ženska diči z dejstvom, da rojeva otroke. In da je zato pomembnejša. Od koga? Seveda od moškega, ki ne – rojeva. Na živce mi gre, da je moški črnina in ženska samooklicana belina. Da si okrog glave na silo natika kvazi sijaj, ki ožarči vse, nekje daleč pa v njeni senci na štoru poseda izgubljeni moški in čaka na njeno milost. Na živce mi gre, da se tako hrupno govori o ženski. Ki je sam in samozadostna in večno sama za vse. Ki ne potrebuje nikogar. Ker je sijaj dovolj.
Sem Minca in tam nekje od petega leta svojega življenja rišem srčke. In ko sem se naučila pisati, sem začela v srčke vpisovati še imena. Imena fantov, sošolcev, sosedov, ki so mi bili všeč. In potem smo se začele pogovarjati – me »sijajke« – o fantih, sošolcih, sosedih. In potem smo se začele poljubljati s fanti, sošolci, sosedi. In potem smo gorele od želje po fantih, sošolcih, sosedih. Tako zelo smo gorele, da so se srca razlamljala in v hipu spet sestavila. In da so telefonske žice prasketale in da nas je v trebuhih bolelo od nore želje po izgubljenem fantu, sošolcu, sosedu, ki sedi na štoru in žal ne čaka na našo milost prav tako zelo, kot smo se nadejale in fantazirale. Sem Minca, stara trideset let, in moje življenje je gosto od ljubezni. Do sina, mame, očeta, brata, sester, prijateljev. In moškega. Na živce mi gre in brez njega ne morem. Na živce si grem, ker brez njega ne morem. Ker sem mislila, da je moj sijaj močnejši od vsega. Pa ni. Ker ni lepšega na svetu, kot je moški, ki te pogleda.
Predstava traja 45 minut in nima odmora.
režiserka: Minca Lorenci
igralki: Nina Ivanišin, Maruša Majer
scenogra: Matic Gselman
kostumografinja: Belinda Radulović
Lektorirala in marsikaj pojasnila: Metka Damjan
tehnični mojster: Bogdan Pernat – Bongo
Izbor pesmi pesnic: I. Simonović, S. Vegri, M. Škorjanec, Majarčičeva, N. Maurer, B. Korun, L. Poljanec, M. Kačič, F. Trojanšek, M. Vidmar, S. Hrastelj, A. Novak, M. Krese
koprodukcija: Moment in klub KGB
