Hyvä koulutus ei ole vain tietokysymys, vaan siihen liittyy myös sitoutumista, tunnetta ja kykyä muuttaa itseään. Samalla on hyvä pitää mielessä, että sekä vanhemmat että lapset ovat hyvin erilaisia keskenään, joten on mahdotonta asettaa universaaleja suuntaviivoja, jotka varmistaisivat menestymisen kaikille. Loppujen lopuksi tärkeintä on luoda aito, vilpitön ja syvä kontakti lapsen kanssa. Saatat pystyä tekemään tämän, jos noudatat näitä 6 vinkkiä ahkerien, hemmoteltujen lasten kasvattamiseen.
Vzgajanje otrok gotovo ni lahko tehty. Tisti, ki jih še sinulla ei ole, si ne morete kuvitella, kakšen je to proces. Če jih boste imeli v tulevaisuudesta, lahko upoštevate teh 6 vinkkiä kuinka kasvattaa ahkeria lapsia, jotka eivät ole hemmoteltu.
V svojih mejah bodi konsistenten/-a.
Razumeti in čutiti svojega otroka ne pomeni, da mu smete vse pustiti. Postavljanje mej je nujen element vzgoje. Pomembno pa je, da ste pri mejah konsistentni in da otroku tudi razložite, zakaj te meje obstajajo in čemu služijo.
Spoštovanje drugačnosti
Vsi imamo kakšen predsodek ali dva, četudi nam je to težko priznati. Poskušajte svojega otroka naučiti, da spoštuje drugačne od sebe in jih poskuša razumeti ter jim dopusti biti takšni, kot so.
Bodi dober zgled.
Modelno učenje je princip učenja, ko opazujoči posluži podobnega vedenja, kot ga opazi pri drugih. Otroka se ne vzgaja zgolj s kaznijo, nagradami in razlago, temveč tudi z zgledom.
Bodi nežen/-a.
To ne pomeni, da lahko dopuščaš vsako obliko vedenja in da ne smeš postavljati mej. Nežnost tudi ne pomeni ugoditve vsake otrokove želje. Gre za odnos in kontakt, ki ga vzpostaviš z otrokom.
Ne kupi mu/ji vsega.
Otrok ne potrebuje nešteto igrač, najnovejše elektronske naprave in polno omaro oblek, ki jih nikoli ne bo oblekel/-a. Namesto, da otroku nenehno kupuješ materialne dobrine, se mu posveti v obliki izleta v naravo, branjem knjig ali pa pogovora o tem, kako je.
Ne skrivaj družinske zgodovine.
Ko je otrok še majhen, mu delno prikrojimo realnost tako, da mu določene informacije, ki jih še en bi mogel procesirati, prikrijemo. Ko pa otrok odraste, je prav, da mu družinske zgodovine ne prikrivamo več, saj mu v nasprotnem primeru lahko otežimo, da bi si odgovoril na določena pomembna vprašanja, ki bodo ključna v času njegovega osamosvajanja.
