Dobra vzgoja ni zgolj stvar znanja, temveč vključuje tudi zavzetost, občutek in sposobnost spremembe samega sebe. Hkrati je dobro imeti v mislih, da se tako starši kot tudi otroci med seboj zelo razlikujejo, zato je nemogoče zastaviti univerzalne smernice, ki bi vsem zagotavljale uspeh. Na koncu je najbolj pomembno, da z otrokom vzpostavite pristen, iskren in globok kontakt. To vam bo morda uspelo, če upoštevate teh 6 nasvetov, kako vzgojiti pridne otroke, ki niso razvajeni.
Vzgajanje otrok gotovo ni lahko feito. Tisti, ki jih še você não tem, si ne morete Imagine, kakšen je to proces. Če jih boste imeli v do futuro, lahko upoštevate teh 6 dicas sobre como criar filhos trabalhadores e que não sejam mimados.
V svojih mejah bodi konsistenten/-a.
Razumeti in čutiti svojega otroka ne pomeni, da mu smete vse pustiti. Postavljanje mej je nujen element vzgoje. Pomembno pa je, da ste pri mejah konsistentni in da otroku tudi razložite, zakaj te meje obstajajo in čemu služijo.
Spoštovanje drugačnosti
Vsi imamo kakšen predsodek ali dva, četudi nam je to težko priznati. Poskušajte svojega otroka naučiti, da spoštuje drugačne od sebe in jih poskuša razumeti ter jim dopusti biti takšni, kot so.
Bodi dober zgled.
Modelno učenje je princip učenja, ko opazujoči posluži podobnega vedenja, kot ga opazi pri drugih. Otroka se ne vzgaja zgolj s kaznijo, nagradami in razlago, temveč tudi z zgledom.
Bodi nežen/-a.
To ne pomeni, da lahko dopuščaš vsako obliko vedenja in da ne smeš postavljati mej. Nežnost tudi ne pomeni ugoditve vsake otrokove želje. Gre za odnos in kontakt, ki ga vzpostaviš z otrokom.
Ne kupi mu/ji vsega.
Otrok ne potrebuje nešteto igrač, najnovejše elektronske naprave in polno omaro oblek, ki jih nikoli ne bo oblekel/-a. Namesto, da otroku nenehno kupuješ materialne dobrine, se mu posveti v obliki izleta v naravo, branjem knjig ali pa pogovora o tem, kako je.
Ne skrivaj družinske zgodovine.
Ko je otrok še majhen, mu delno prikrojimo realnost tako, da mu določene informacije, ki jih še en bi mogel procesirati, prikrijemo. Ko pa otrok odraste, je prav, da mu družinske zgodovine ne prikrivamo več, saj mu v nasprotnem primeru lahko otežimo, da bi si odgovoril na določena pomembna vprašanja, ki bodo ključna v času njegovega osamosvajanja.
