God utdanning er ikke bare et spørsmål om kunnskap, men innebærer også engasjement, følelse og evne til å forandre seg. Samtidig er det greit å huske på at både foreldre og barn er svært forskjellige fra hverandre, så det er umulig å sette universelle retningslinjer som vil sikre suksess for alle. Til syvende og sist er det viktigste å etablere en genuin, oppriktig og dyp kontakt med barnet. Du kan kanskje gjøre dette hvis du følger disse 6 tipsene om hvordan du kan oppdra hardtarbeidende, ikke-skjemte barn.
Vzgajanje otrok gotovo ni lahko ferdig. Tisti, ki jih še du ikke har, si ne morete Forestill deg, kakšen je to proces. Če jih boste imeli v av fremtiden, lahko upoštevate teh 6 tips om hvordan du oppdrar hardtarbeidende barn som ikke er bortskjemte.
V svojih mejah bodi konsistenten/-a.
Razumeti in čutiti svojega otroka ne pomeni, da mu smete vse pustiti. Postavljanje mej je nujen element vzgoje. Pomembno pa je, da ste pri mejah konsistentni in da otroku tudi razložite, zakaj te meje obstajajo in čemu služijo.
Spoštovanje drugačnosti
Vsi imamo kakšen predsodek ali dva, četudi nam je to težko priznati. Poskušajte svojega otroka naučiti, da spoštuje drugačne od sebe in jih poskuša razumeti ter jim dopusti biti takšni, kot so.
Bodi dober zgled.
Modelno učenje je princip učenja, ko opazujoči posluži podobnega vedenja, kot ga opazi pri drugih. Otroka se ne vzgaja zgolj s kaznijo, nagradami in razlago, temveč tudi z zgledom.
Bodi nežen/-a.
To ne pomeni, da lahko dopuščaš vsako obliko vedenja in da ne smeš postavljati mej. Nežnost tudi ne pomeni ugoditve vsake otrokove želje. Gre za odnos in kontakt, ki ga vzpostaviš z otrokom.
Ne kupi mu/ji vsega.
Otrok ne potrebuje nešteto igrač, najnovejše elektronske naprave in polno omaro oblek, ki jih nikoli ne bo oblekel/-a. Namesto, da otroku nenehno kupuješ materialne dobrine, se mu posveti v obliki izleta v naravo, branjem knjig ali pa pogovora o tem, kako je.
Ne skrivaj družinske zgodovine.
Ko je otrok še majhen, mu delno prikrojimo realnost tako, da mu določene informacije, ki jih še en bi mogel procesirati, prikrijemo. Ko pa otrok odraste, je prav, da mu družinske zgodovine ne prikrivamo več, saj mu v nasprotnem primeru lahko otežimo, da bi si odgovoril na določena pomembna vprašanja, ki bodo ključna v času njegovega osamosvajanja.
