Kauhuelokuvat ovat käyttäneet mielenkiintoisia lähestymistapoja ihmisten pelottelemiseen niiden perustamisesta lähtien. Tietysti kaikki alkaa kuvasta ja äänestä, mutta tekniikat vaihtelevat ohjaajien ja elokuvan tekoajan mukaan.
Tako je že v filmu Them! (1954) ääni orjaških insektov pognal strah v kosti gledalcev, še preden so ti sploh videli omenjene pošasti. V drugi izvedbi Invazije tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers, 1978) je režiser Philip Kaufman avulla glasbene podlage ja posebnih zvočnih učinkov, ki jih je snoval z umetnikom Benjaminom A. Burttom, ustvaril prizor rojevanja vesoljcev, ki je postal še toliko bolj strašen.
Invazija tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers, 1978):
To je mogoče prepoznati tudi v filmih Johna Carpenterja, ki je že v Halloween (Halloween, 1978) uporabil prepoznavno glasbeno podlago, ki je bila ustvarjena s pomočjo sintesajzerjev. Podobne trende lahko opazimo tudi v nekaterih drugih njegovih filmih, kot sta Megla (The Fog, 1980) in Napad na policijsko postajo (Assault on Precinct 13, 1976). Pri Noči čarovnic je mogoče opaziti tudi gibanje kamere, ki mirno ujame duh mirnega predmestja in da občutek, kot da ga nekdo na skrivaj opazuje. To je pomešano z mnogimi posnetki iz perspektive morilca, kar doda še dodaten občutek nemira med ogledom filma.
Halloween (Halloween, 1978):
Povsem obratna pa je situacija pri Osmem potniku (Alien, 1979) Ridleyja Scotta. Ta je minimiziral uporabo glasbe in se zanašal na tovarniške zvoke, ki so se lepo zlili s scenografijo filma. Hkrati je tudi uspešno prenesel temo tišine, ki jo lahko povežemo z vesoljem in tudi udarnim promocijskim citatom filma: ”V vesolju te nihče ne sliši kričati.”
Osmi potnik (Alien, 1979):
Mnogi filmi pa ne združijo zvoka in slike v povsem naravnem slogu. Ihon alla (Under the Skin, 2013) je lep primer tega, saj je režiser Jonathan Glazer ob pojavi prelepe Scarlett Johansson täysin zapeljal gledalce, a hkrati je te podobe pospremil z daljšimi kadri in neobičajnimi zvočnimi učinki, ki jih spremi prav posebna glasbena podlaga skladateljice Mice Levi.
Ihon alla (Under the Skin, 2013):
Čeprav so grozljivke nemalokrat podcenjene, se v mnogih filmih skriva taide, ki presega poceni trike, kot je tisti, ko mačka nenadoma skoči glavnemu junaku pred obraz in prestraši tako njega kot gledalca.
