Italialaiset keksivät käytännössä tavan, jolla ihmiset ympäri maailmaa valmistavat, tarjoilevat ja juovat kahvia nykyään: kaikkea kielestä (cappuccino, latte, macchiato) espressokeittimiin (keksi Angelo Moriodno Torinossa vuonna 1884). Jos kahvilla on henkinen koti, sen täytyy olla Italia.
Tuji poskusi prilagajanja in krašenja kave v razne t. i. frapučine se namreč v Italiji obravnavajo kot svetoskrunstvo in kave tam ostajajo strogo tradicionalne. Mnoge mednarodne verige na Apeninskem polotoku še danes nimajo svoje podružnice, neodvisne kavarne, ki jih vodijo poklicni baristi pa so prej pravilo kot izjema. Nekatere tako segajo v zgodnje 18. stoletje. Caffè Fiorio v Torinu je nekoč stregel kavo Nietzscheju in grofu di Cavourju, Gran Caffè Renzelli pa že od leta 1803 vodi ena družina.
Kako naročiti kavo?
Pomislite na svojo prvo italijansko kavo kot na neuradno slovesno iniciacijo. Pravilo številka ena: ne zahtevajte velikega vaniljevega frapučina s stepeno smetano. Večina italijanskih naročil za kavo dobite z eno samo besedo: caffè je močan espresso (izraz espresso se v italijanskem kavnem žargonu le redko uporablja), macchiato je espresso s kančkom parjenega mleka, americano je espresso z dodano vročo vodo, ki kavo nekoliko podaljša. Kralj vseh belih kav je spoštovani cappuccino, espresso s toplim spenjenim mleko in po želji potresen s čokolado.
Pausa
V italijanskih kavarna boste le redko doživeli, da vam bodo dali kavo za s sabo, razen na kakšni železniški postaji. Naj se vam mudi ali pa tudi ne, od vas se pričakuje, da boste skupaj z domačini napolnili kavarno. Italijani sicer nimajo navade, da bi se v kavarnah zadrževali ure in ure. Pavza za kavo je dobesedno pavza. Nekaj ugrizov v pecivo iz listnatega testa, trije požirki vročega espressa, nekaj besed o najnovejšem korupcijskem škandalu z baristo in že so na poti.
Po tradiciji se kapučino pije zjutraj. Nekateri ciniki pravijo, da je večji faux pas, če kapučino naročite po 10. uri zjutraj.
Maku
Ena najboljših stvari pri italijanski kavi je ta, da ne glede na to, kje ste – ali v planinski vasi ali na trgu v Rimu –, je kakovost kave skladna. Tako kot ljubijo svoje testenine al dente, tako jim je všeč kava, ki je močno pražena, grenkosladkega okusa z rjavo peno ali kremo na vrhu. Gladke, sadne note in umetelen latte art pri Italijanih niso preveč priljubljeni. Nihče nima časa čakati deset minut, da barista pripravi personalizirano kavo ali pa da nariše javorjev list na vrh kapučina. Hitrost, s katero delujejo italijanski baristi med jutranjo gnečo, je resnično osupljiva.
Kavne različice
Čeprav je preprosto običajno v italijanskem kulinaričnem svetu tudi najboljše, kultura kave dovoljuje nekaj manjših različic, med katerimi so nekatere regionalne. Caffè corretto je espresso, ‘popravljen’ z nekaj žgane pijače, običajno z grappo, in se pije pozneje v dnevu. Doppio je dvojni espresso, popolnoma sprejemljiv, če imate mačka ali pa niste dobro spali. Ristretto je kratek espresso z manj vode, a enako močan. Capuccino scuro je kapučino z manj mleka. Posebnost regije Peimont, zlasti Torina, je bicerin, ki je prisoten že 200 let. Sestavljen je iz slojevitega espressa, vroče čokolade, mleka in postrežen v kozarcu. Nič kaj drugačen ni marocchino, še en piemontski izum, ki je mešanica espressa, kakava v prahu in mlečne pene. Če se po Italiji potikate z otroki, potem jim naročite cioccolata calda (vročo čokolado), ki je v pravem duhu la dolce vite temna, gosta in okusna.
V nekaterih bolj zasedenih barih (še posebej na železniških postajah) morate za kavo plačati vnaprej in potem račun pokazati baristu.
Italijani pijejo kavo v manjših količinah. Sedem ali osem espressov na dan ni nič neobičajnega.
Kava v Italiji presenetljivo ni draga; če ste zanjo plačali več kot dva evra, so vas prinesli okoli.
Katero italijansko mesto ima najboljšo kavo, je razprava, ki bi lahko ponovno zanetila risorgimento, vendar boste le redkokje našli toliko zgodovinskih kavarn kot v Torinu in Trstu.
