Emme voi kuvitella Venetsiaa ilman mustia, pitkänomaisia gondoleja. Jotkut lisäisivät kyyhkysiä ja erittäin vilkkaan Pyhän Markuksen aukion, jota Napoleon aikoinaan kutsui Euroopan salonkiksi. Mutta gondolit, joista useimmat meistä eivät tiedä paljoa, ovat kaupungin symboli veden päällä. Tiedätkö heidän historiansa?
Elegantne črne čolne upravljajo gondoljerji v belo-modrih majicah, ki nam včasih postrežejo tudi s kakšnim italijanskim napevom, medtem ko mi udobno sedimo v oblazinjenih klopeh in lovimo sapo ob pogledu na beneške palače. Je bilo vedno tako?
Zgodovinarji niso enotni glede datuma nastanka gondol, a prvi zapisi o njih segajo v leto 1094. Takrat so bili ti čolni precej večji, imeli so višji premec, nižjo krmo in običajno dva veslača. Slabega pol stoletja pozneje so gondole dobile pokrite kabine, v katerih so se prevažali bogati Benečani, ki so med seboj tekmovali, kdo bo svojo gondolo okitil in okrasil z več zlata in barv. A nedolgo zatem je beneški senat sprejel dekret, da morajo vse gondole biti črne barve, saj se jim je ponašanje z bogastvom zdelo neprimerno. No, tisti najbogatejši so seveda raje plačevali kazni, kot pa sledili zakonu.
Gondole so skozi leta, desetletja in stoletja še naprej spreminjale obliko in velikost. ‘Bananasto’ obliko so dobile v 19. stoletju, sto let pozneje pa so mestne oblasti dokončno prepovedale kakršnokoli spreminjanje. Danes se gondole z izjemo raznovrstnih kovinskih okrasij na krmi in premcu ter različnih vrsti blaga med seboj ne razlikujejo. Tehtajo 700 kiloa, v dolžino merijo slabih 11 metriä, leveydellä 1,40 metra in imajo eno stran za 24 centimetrov daljšo od druge. Asimetrija pomaga gondoljerju bistveno lažje manevriranje po beneških kanalih.
Gondol Benečani seveda ne uporabljajo več za trgovanje, tako da njihov simbol živi le še od edinstvene izkušnje željnih turistov.
Lisää tietoa:
gondolaromantica.com
