Ponavadi tiste fotografije, ko nas ujamejo med vožnjo z vlakcem smrti, niso tiste, ki jih veselo kažemo naokoli. Vsekakor pa so lep spomin in zaradi grimas in nenavadnih kretenj (tipična poza) orodje za treniranje smejalnih mišic. Takrat smo pač prezaposleni z brzdanjem strahu in adrenalina. A ne vsi. Nekaterim vožnjo z vlakcem smrti izkoristijo za čisto vsakdanje stvari, pa tudi za kaj tako posebnega kot je snubitev.
Ljudje smo hecni. Čeprav se jih veliko boji vlakcev smrti, navzven kljubujejo strahu in se v zabaviščnih parkih, ojunačeni z dolgo vrsto (češ, če lahko oni…), hrabro postavijo na njeno začelje. A ko se ta topi pred njimi, se topi tudi courage. A svojo zmoto zares spoznajo šele, ko so v krempljih sedeža in se vlakec začne počasi premikati, ko se sliši klokotanje pod nogami in ko se vagonček strmo vzpenja.
EN SAVOIR PLUS: Les trains de la mort les plus fous d'Amérique
Premosorazmerno z višino tako narašča tudi battement de coeur. In potem,… trenutek ”breztežnosti”, ki mu hitro sledi tisti žgečkljivi občutek v trebuhu. Jiiiihaaaa. Takrat strahu več ne morejo skrivati in caméra na skritem mestu sname tisto junaško masko iz časa stanja v vrsti. A to ne velja za vse, nekateri v adrenalinski vožnji naravnost uživajo, vraga, nekaterim je vožnja z vlakcem kot mirna mestna vožnja z avtomobilom. Pa vendar, kdo bi si mislil, da se na vlakcih smrti odvijajo tudi tako običajne stvari, kot so britje, igranje šaha, branje časopisa, obedovanje, ropanje, ipd.