Ne obupaj. Imaš še veliko pred seboj. Včasih se življenje ustavi brez opozorila.
Nekaj, kar je bilo še včeraj čisto razumljivo, se nenadoma poruši. Cilji, ki so bili blizu, se razpršijo. Telo je utrujeno, srce težko, misli raztresene. In tisti notranji glas, ki te običajno drži pokonci, utihne.
Takrat pride skušnjava, da bi obupal. Da bi se ustavil. Da bi … niti ne veš kaj, ker preveč boli. Ampak prav v teh trenutkih, ko se zdi, da vse razpada, se v tebi gradi nekaj novega. Nekaj tihega, trdnega, česar se pogosto zaveš šele pozneje.
Ko ne vidiš več smisla
Ni sramota, če ti zmanjka moči. Ni sramota, če se ti zdi, da ne zmoreš več. To ne pomeni, da si šibek – pomeni, da si človek. Tudi zemlja počiva, da lahko znova rodi. Tudi morje se umakne, da se spet vrne.
Ko ne vidiš smisla, ga ne išči z očmi. Poišči ga z občutkom – tam, kjer boli, tam, kjer utripa. Morda boš presenečen, ko boš ugotovil, da prav iz tega, kar te zdaj boli, raste nekaj popolnoma novega.
Nič ni izgubljeno, dokler dihaš
Vse, kar si, še vedno nosiš v sebi – ne glede na to, koliko si izgubil. Še vedno lahko sanjaš. Čutiš. Upanje ti ni pobegnilo, samo počiva. Nič ni izgubljeno, dokler dihaš. Vsak izdih je dokaz, da si tukaj, in vsak vdih je možnost za nov začetek.
V življenju ni stalnega dna, obstaja pa trenutek, ko se odrineš. In takrat, čeprav ti je težko, se zaveš – še sem tukaj. In ta “še sem tukaj” je tvoj največji dokaz poguma.
Ko se svet umiri, se sliši srce
V najtišjih dneh, ko ne veš več, kam, se dogajajo največje spremembe. Ko se svet umiri, se sliši srce – tisto resnično, ne ranjeno, ne prestrašeno. Ono, ki ne meri vrednosti v dosežkih, ampak v vztrajnosti. Ono, ki ve, da bo po vsaki temi prišla svetloba.
Včasih te življenje ustavi ne zato, da bi te kaznovalo, ampak da bi te preusmerilo. Morda nisi izgubil poti, morda si le zavil v smer, ki ti bo pokazala nekaj, česar še nisi znal videti.
Vsak konec je preoblečen začetek
Konec ni sovražnik. Konec je prostor, kjer se nekaj neha, da lahko nekaj drugega zaživi. Zadnji list na drevesu ne pomeni konec življenja, ampak obljubo nove pomladi. Tudi ti imaš svojo pomlad – samo čas jo še ločuje od zime. In ko pride, boš razumel, zakaj si moral čakati. Ker nekatere rasti zahtevajo tišino, temo in potrpljenje.
Ne primerjaj svojega časa z drugimi
Tvoj čas ni njihov. Tvoja pot ni njihova. Ne meri sebe po hitrosti nekoga drugega. Morda si moral obstati malo dlje, da bi se naučil videti lepoto tudi v mirovanju. Morda si moral izgubiti nekaj, da bi spet našel sebe.
V svetu, ki od nas pričakuje nenehno gibanje, je pogumno že to, da si upaš obstati. Da se usedeš, vdihneš in si priznaš: “Potrebujem trenutek.” In v tistem trenutku si bližje sebi kot kdajkoli prej.
Ne obupaj
Ne obupaj, tudi če se zdi, da si zadnji na poti. Ne obupaj, tudi če se zdi, da ti ne bo uspelo. Ne obupaj, ker življenje ne meri po padcih, ampak, kolikokrat vstaneš. Tisto, kar danes boli, bo jutri tvoja moč.
Tisto, kar se ti danes zdi pretežko, bo nekoč tvoja zgodba, s katero boš navdihnil nekoga drugega. Imaš še toliko pred seboj – toliko dni, ki bodo dišali po svežem začetku, toliko ljudi, ki te bodo pogledali z razumevanjem, toliko trenutkov, ki bodo zacelili to, kar zdaj boli.
Ne obupaj. Tudi če danes ne vidiš poti, ne pomeni, da je ni. Ko se čez čas ozreš nazaj, boš videl, da je bilo vse to – vsak padec, vsak jok, vsak dvom – le priprava na nekaj večjega.
In takrat boš razumel, da nisi izgubljal časa. Le rasel si.
