V Likovnem salonu Celje se predstavlja Goran Medjugorac, umetnik, ki se je uprl splošnemu trendu "vse gre" in se posvetil raziskovanju klasičnega slikarstva. Prvič v Sloveniji na ogled serija tapet, ki problematizira vdanost v nesprejemljivost prehrambenih navad. Med magisterijem umetniške produkcije in raziskav ...
V Likovnem salonu Celje se predstavlja Goran Medjugorac, umetnik, ki se je uprl splošnemu trendu “vse gre” in se posvetil raziskovanju klasičnega slikarstva. Prvič v Sloveniji na ogled serija tapet, ki problematizira vdanost v nesprejemljivost prehrambenih navad.
Med magisterijem umetniške produkcije in raziskav v umetnosti na Akademiji lepih umetnosti v Barceloni (2011) je Goran Medjugorac zavzel pozicijo ”vse že ne more iti” in se zato posvetil raziskovanju klasičnega slikarstva. Združil je akt in mrtvo naturo, modele za slikanje pa si je poiskal v mesnici. Raztelešene živali, obešene z drogov, je poosebil z imeni v želji, da bi se gledalcu čustveno bolj približale in jih skril za cvetlične vzorce dekorativnih zidnih poslikav. Slikar meni, da smo ljudje zasvojeni z dominiranjem, a hkrati ljubimo žrtev svoje dominacije. Raztelešeno, odrto in procesirano živalstvo je vznemirljivo, je intimno, je erotično in je podoba izobilja. Umetniška fascinacija nad raztelešeno živaljo izhaja iz tradicije severnega baroka, kjer so ustvarjalce poleg podob izobilja v lovskih tihožitjih (Frans Snyders, Shramba 1620, Jan Weenix II., Lovsko tihožitje, 1706) zanimali tudi likovni problemi študije surovega mesa (Rembrant van Rijn, Odrti vol, 1655) . Odrta žival je v svoji negibnosti primeren model za natančno študijo anatomije in likovnih učinkov ter preizkusni kamen slikarskega mojstrstva. Po drugi strani ima motiv močan interpretativni potencial, ki se spreminja glede na čas in izvedbo. Za Francisca de Goya je Mesarjev pult (1812) podoba minljivosti. V primeru Chaima Soutina in Odrtega vola (1925) je razpadajoča mrhovina, podoba obupa in izgubljenosti. Francis Bacon s Figuro z mrhovino (1954) kritizira katoliško cerkev. Joseph Beuys pa v performansu Kako razložiti umetnost mrtvemu kuncu (1965) odpira vprašanja tradicije nemške umetnosti, ki izhaja iz mojstrovine Mladi kunec (1502) Albrechta Dürerja …
Goran Medjugorac v obravnavi omenjene teme problematizira odtujenost sodobne urbane družbe od narave in njeno vdanost v udobje. V delih vedno izhaja iz svojih raznolikih in najbolj neposrednih življenjskih izkušenj. Tokrat ga kot prebivalca velemesta, kjer življenje poteka predvsem znotraj zaprtih prostorov (domov, pisarn, trgovinskih in zabaviščnih centrov, klubov, avtomobilov, vlakov), zanima odnos velemestnega človeka do narave. Sodobnemu človeku ni potrebno zapuščati svojega doma, saj mu infrastruktura omogoča upravljanje lastnega življenja preko sodobnih komunikacijskih povezav. Zgodovina človeka je zgodovina težnje k udobju. In ker je stik z divjo naravo lahko nekontroliran, neudoben in ogrožajoč, ji dominiramo, jo udobno prikrojujemo in jo poskušamo poustvarjati kot še bolj ”naravno” in ”pristnejšo”. Virtualni krajini Makovo polje in Planina (2011) Medjugorac konstruira s pomočjo spiral in matematičnih zaporedij. Prav tako po meri človeka in z idejo o kontrolirani naravi so baročni arhitekti z matematično natančnostjo načrtovali in gradili umetelne parke in palače, namenjene izključno udobju in prestižu takrat privilegiranega družbenega sloja, ki je bil znotraj svojega poustvarjenega raja odtujen in varovan od vsega, kar bi utegnilo zmotiti idilo. Paralele z barokom v delih Gorana Medjugorca niso naključje. So zgolj posledica trenda sodobne urbane družbe – postati popolna bitja udobja. (Jani Pirnat, kustos).
O umetniku: http://www.goranmedjugorac.com
Vstop prost!
Otvoritev:
četrtek, 15. septembra ob 20.00.
Odprto:
tor – pet 11.00 – 18.00
sob 10.00 – 12.00
ned 14.00 – 18.00
ponedeljek zaprto
Več info:
Jani Pirnat, kustos,
tel.: 03 42 65 162, mobi:041 922 782, e-pošta: jani.pirnat@celje.si
