Sjećanja su poput iskri koje tinjaju pod pepelom, ali kad ih razgrnete, uvijek iznova oživljavaju, rekao je Goethe. Bez pamćenja, sposobnost učenja također bi bila besmislena, jer ne bismo mogli zapamtiti ono što smo naučili. I ako mislite da su sjećanja u našem mozgu pohranjena kao podaci u radnoj memoriji ili na tvrdom disku, varate se, jer dok računalo pohranjuje informacije na određenim mjestima, mozak pohranjuje fragmente sjećanja na istu stvar na različite krajeve. A kada prizovemo sjećanje, živčani impulsi iz pojedinih dijelova mozga spajaju te fragmente sjećanja u smislenu cjelinu. Ali zašto neke uspomene (po)hranimo, a druge proguta "crna rupa"?
Sjećanje najpogosteje ločimo glede na njegovo trajanje. Najpogostejša delitev je delitev na senzornega, kratkoročnega in dolgoročnega, kar nam že da delni odgovor na prej zastavljeno vprašanje. In medtem ko je senzorni spomin neposredna sled dražljajev, ki prihajajo kot po tekočem traku in jih velik del zato zavrne, pa tisti, ki preživijo prvi ”test”, končajo v čakalnici, ki ji pravimo kratkoročni spomin. Ta nosi vse podatke, o katerih ta trenutek razmišljamo in se jih zavedamo, kot procesorju pomaga RAM, pa tej vrsti spomina pomagajo asociacije. Gre za nekakšno postojanko za informacije, ki jih po predelavi in po tem, ko jih več ne potrebuje, pošlje v dolgoročni spomin.
ČITAJ VIŠE: 6 ljudi z resničnimi “super močmi”, ki jih znanost ne zna razložiti
Toda tudi kratkoročni spomin (na primer znanje telefonskih številk na pamet) ni vedno na poti v dolgoročnega. Zakaj je tako, izveste z ogledom poučnega videoposnetka, ki vam poljudno razloži, kako deluje naš spomin in zakaj stvari pozabljamo.
