Naučil si me več, kot sem kdaj koli pričakovala. Iz tvojih dejanj – ne besed – sem sestavljala svet, ki ga zdaj nosim s sabo. Brez razlage, brez navodil. Samo s tem, kar si bil.
Najin odnos ni potreboval velikih besed, razjasnjenih statusov, nejasnih obljub. Bil je tih, a cel. Nekako neizrekljiv. Bil si tam tudi, ko nisi rekel nič. In prav v tem nič sem začela razumeti več kot prej v vseh razlagah skupaj. Ne zato, ker bi mi hotel kaj pokazati. Ampak ker si preprosto bil to, kar si.
Nisi dajal napotkov. Nisi popravljal. Samo spremljal si me. In v tem sem prvič občutila, kaj pomeni biti viden brez obsojanja. Tvoja odsotnost pritiska mi je dala prostor, da sem postala, to kar sem. Ne zaradi tebe. Zaradi sebe – ob tebi. S tem, da nisi ničesar zahteval, si omogočil največ.
Ni bila ljubezen v klasičnem pomenu
Ni bila ognjevita, ni bila kaotična. Ni bila pravljična. A je bila prava. Svojska. Tiha. Temeljna. Kot nekaj, kar ne potrebuje razlage. Bila je v tem, kako si pustil, da grem po svoje. In v tem, kako si vseeno ostal zraven, ko sem padla. Ne kot rešitelj. Kot nekdo, ki razume, da včasih ljudje samo potrebujejo, da jih nekdo vidi – tudi žalostne.
Tvoje navade so se neopazno naselile vame
Vse tisto, česar nisem zaznala, dokler te ni bilo več. V načinu, kako postavim skodelico. V tistem premoru pred odgovorom. V načinu, kako se včasih raje umaknem kot razložim. Nisi mi ničesar vzel – dal si mi del sebe, ki se je počasi zlil z mojim. Brez prisile. Brez namena. Samo ostal si v meni, kot tiha navada, ki se je nikoli ne zaveš, dokler je ne pogrešaš.
Moč brez teatralnosti
Tvoja moč ni bila hrupna. Ostajal si, ko bi bilo lažje oditi. In ravno to je bila lekcija, ki sem jo potrebovala – da stabilnost ne rabi aplavza. Da ljubezen ne kriči. In da varnost ni bleščeča, ampak zanesljiva. Tvoja prisotnost mi je pokazala, da ni treba zmagati, da bi bila dovolj. Samo biti moraš – v celoti, nepopoln, a resničen.
Nisi me popravljal – pomagal si mi najti sebe
Ko sem bila zmedena, me nisi vodil. Samo nisi zbežal. In ravno zato sem si upala obstati. Nisi me učil, kako živeti. Pokazal si mi, da smem živeti po svoje. In to je najmočnejši dar, kar ga lahko nekdo da drugemu. Ne ukazovanje. Ne navodila. Samo prostor, kjer lahko diham, rastem, padam, se vračam – in ostajam jaz.
Ostal si, čeprav nisi več tu
Tvoja tiha prisotnost se še vedno oglaša v meni. Ne kot nostalgija. Ne kot rana. Kot nekaj, kar je bilo dragoceno in je pustilo svoj odtis. Hodim naprej. Sama, a ne prazna. Ker imam nekaj, kar nima imena – pa vendar vem, da je tvoje.
Nisi zgodba, ki bi jo morala končati. Si del mene, ki govori, tudi ko vse utihne.
