Ni treba dolgo opazovati, da ugotovite, s kom imate opravka. Včasih zadošča en sam stavek. Ena pripomba, izrečena brez občutka, brez olike. En ton, ki poniža. Ena fraza, za katero se skriva nespoštovanje, čeprav je zavito v navidezno sproščenost.
Nekateri ljudje so brez olike! Olika je zelo preprost pokazatelj, ali oseba zna komunicirati, ali zna upoštevati druge in ali tudi v neprijetnem trenutku ohrani vsaj osnovno spoštovanje. Ne gre za popolnost.
Marsikdo danes zamenjuje nevljudnost za iskrenost, ostrino za samozavest in nespoštljiv ton za karakterno moč. Ljudje, ki znajo komunicirati spoštljivo ne potrebujejo grobih stavkov, da bi naredili vtis. Ravno nasprotno. Največ povedo s tem, kako govorijo, ko se z nekom ne strinjajo.
Niso problem le žaljivke. Še več povedo stavki, ki jih nekateri izgovarjajo skoraj avtomatično ki nosijo zelo jasen podton – nestrpnost, pokroviteljstvo, prezir ali popolno odsotnost obzirnosti. Ljudje brez olike!
»A moram res vse sam?«
Ta stavek redko izraža dejansko preobremenjenost. Pogosteje razkriva osebo, ki želi svojo frustracijo takoj preložiti na vse okoli sebe. V njem ni prošnje, ni jasne komunikacije, ampak očitek, izrečen tako, da se drugi avtomatično počutijo manj sposobne.
Osnovno spoštovanje se pokaže prav v tem, da zna nekdo povedati, kaj potrebuje, brez teatra in brez poniževanja drugih. Kdor zna komunicirati zrelo, ne potrebuje takšnih stavkov, da bi izrazil nezadovoljstvo.
»To je brez veze«
Na videz nedolžna fraza, v resnici pa zelo pogosto služi kot način razvrednotenja. Ne argumentira, ne pojasni, ne odpira pogovora. Samo na hitro odreže idejo, trud ali mnenje druge osebe.
Vljudnost ne pomeni, da nam mora biti vse všeč. Pomeni pa, da tudi nestrinjanje izrazimo z nekaj mere. Oseba z osnovno oliko zna povedati, da se z nečim ne strinja, ne da bi vse skupaj hkrati še razvrednotil.
»Saj to ni nič takega«
Ena najbolj pogostih oblik socialne neobčutljivosti ljudi brez olike. Tak stavek se pogosto izreče hitro, skoraj mimogrede, a njegov učinek je jasen – tvoji občutki niso pomembni, tvoja izkušnja je pretirana, tvoja reakcija je odveč.
Olika ni samo v lepih besedah, ampak tudi v občutku, kdaj oseba pred vami ne potrebuje popravka, ampak le nekaj razumevanja. Kdor to razume, ne zmanjšuje drugih samo zato, ker sam stvari doživlja drugače.
»No, končno«
Ta stavek največkrat slišimo v situacijah, kjer bi zadostoval preprost pozdrav ali navaden odziv. Namesto tega pa sogovornika pričaka pasivno agresiven komentar, ki mu že v prvem trenutku pove, da je zgrešil, zamudil ali nekoga razočaral.
Gre za majhen stavek, a zelo poveden. Ne zveni kot komunikacija, ampak kot kazen. In prav v takih drobnih zbadljivkah se pogosto najbolj jasno pokaže pomanjkanje osnovne uglajenosti.
»A ti tega ne razumeš?«
Vprašanju manjka le še malo, pa bi odkrito postalo žalitev. Izrečeno je tako, da ne preverja razumevanja, ampak ga že vnaprej postavlja pod vprašaj. Ne gre za razlago, ampak za vzpostavljanje premoči.
Ljudje z oliko ne uporabljajo inteligence kot orožja. Če nekdo česa ne razume, mu pojasnijo. Če se z nekom ne strinjajo, to povedo. Poniževanje skozi ton pa je vedno znak slabe komunikacijske.
»Pa kaj zdaj«
To je tipičen stavek ljudi, ki ne znajo nositi niti najmanjše odgovornosti za učinek svojih dejanj ali besed. Ni nujno glasen, je pa pogosto zelo hladen. Pove, da sogovornikov odziv ni pomemben in da čustvena posledica ne šteje.
Prav zato deluje tako nevljudno. Ne zato, ker bi bil nujno grob, ampak ker razkriva popolno odsotnost pripravljenosti za dialog. Kdor ima osnovno oliko, zna tudi neprijetno situacijo prenesti z nekaj več zrelosti.
o bi moral drugi to sprejeti.
»Ti vedno nekaj kompliciraš«
Eden bolj obrabljenih stavkov za utišanje druge osebe. Namesto da bi nekdo poslušal, kaj mu drugi želi povedati, ga na hitro označi za težavnega, zahtevnega ali napornega. To je komunikacijski bližnjica, ki ne rešuje ničesar, samo zapira prostor za normalen pogovor.
Vljudna oseba zna ostati mirna tudi takrat, ko ji določena tema ni prijetna. Označevanje sogovornika namesto soočenja z vsebino pa skoraj vedno razkrije pomanjkanje osnovne kulture.
»Daj, ne bodi smešen«
Na videz lahkotna pripomba, a pogosto zelo podcenjujoča. Z njo oseba drugo ne zavrne le vsebinsko, ampak jo še osebno zmanjša. V enem zamahu mu vzame resnost, težo in legitimnost.
Prav takšni stavki so v vsakdanji komunikaciji najbolj zahrbtni. Niso nujno vulgarni, zato jih ljudje hitro spregledajo, a njihov ton je vse prej kot nedolžen.
»Saj ni tako hudo.«
Zmanjševanje tujih občutkov ni znak zrelosti, ampak pomanjkanja posluha. Morda se nekomu določena stvar res zdi majhna, a spoštljiv človek ne razvrednoti izkušnje drugega samo zato, ker je sam ne doživlja enako.
Prava kultura vedenja se pogosto pokaže prav v sposobnosti, da nekomu pustimo njegovo doživljanje, tudi če se z njim ne poistovetimo povsem.
»Tak pač sem«
Ta stavek se pogosto uporablja kot priročen ščit. Namesto odgovornosti pride izgovor. Namesto pripravljenosti na spremembo pride obramba slabega vedenja, kot da je nevljudnost osebnostna lastnost, ki jo morajo drugi pač sprejeti.
Osnovna olika ni stvar karakterja, ampak odločitve. Nihče ni “pač tak”, da ne bi mogel uporabljati osnovnega spoštovanja – olike v odnosu do drugih.
