Ste se že spočili od napornega prazničnega vzdušja, prejemanja in dajanja daril, dobrih želja in besed, da bo prihodnje leto zagotovo boljše od preteklega? Ste pokukali v trgovine v času razprodaj? Ste že okusili zimske radosti in naredili prve zavoje po belih strminah?
Brez potrebnega zgovarjanja na to ali ono, jaz sem izpolnila slednja, nekako prva, januarska pričakovanja, ko so me v “malih pogovorih” povprašali znanci, ki sem jih srečala na cesti in nekako niso bili pripravljeni na mojo bežno prisotnost. In ko že ne veš, kako naj bi pogovor stekel, sledi nekakšno komunikacijsko mašilo, tisti čudežni stavek, ko ti zmanjka besed, da začneš na dolgo in široko razlagati o vremenu, ki je letos pač vroča tema, ki se je ne da (pod)kupiti. “Oh, to vreme … letos nič kaj dosti ne kaže, da bi snežilo,” se začne nova tema pogovora. Če bi imeli meter snega, bi bila stvar nekako podobna, le da bi se zadnji del glasil nekako tako, češ, kaj nam bo toliko snega …
# 177 City Magazine di Rivista cittadina
Ljudje resnično nikoli nismo zadovoljni z bodisi katerokoli situacijo. Tudi jaz ne s trenutno. Zima brez snega je zame kot morje brez soli. Nikakor ne sovpada z romantično predstavo, ki jo imam o snežno beli zimi, ko dan podaljša lunin odsev od lesketajočega se ledu in snežne preproge. Včasih si pravim, da se luna in zvezde muzajo v svoje ogledalo, se smehljajo, ogovarjajo in se napihujejo z besedami, ko govorijo o svoji lepoti. Ulice preplavi pravljična nota, mene pa sentimentalnost za časom, ko otroci nikoli nismo bili prikrajšani za tovrstne zimske avanture. Kot sem bila še otrok, je v naši družini nekako vedno veljalo tiho pravilo, da je poleti treba za nekaj dni na morje, pozimi pa na sneg. Starši in šole ter takrat še krajevne skupnosti so vsako leto med počitnicami pa tudi ob koncu tedna organizirali prevoze na bližnja smučišča. Vsak izmed nas je imel spakiran svoj nahrbtnik s sendvičem in s termovko čaja, našla pa se je tudi kakšna “knofelca”, ki si jo ponavadi uporabil, če se ti je pokvaril “fršlus” na bundi, seveda je bil le-ta naslednji dan popravljen, samo da si šel lahko na sneg. Da bi bil takrat kdo bolan, nikoli. Da bi takrat kdo negodoval, nikoli. Se je tudi zgodilo, da enkrat ni bilo snega, pa smo meni nič tebi nič spakirali osnovne stvari in se odpeljali na dolgo pot proti Slovaški, v Nizke Tatre. To je bilo smeha, že na meji smo se smejali, ko se nismo mogli sporazumeti, koliko parov smuči imamo. Namreč imeli smo še tekaške smučke in na vprašanje, koliko parov smuč imamo, smo seveda všteli tudi tekaške, nakar se je gospa na carini razhudila, da imamo lyže in bežky; otroci smo se resnično zabavali. V glavnem, nikoli nismo ostali brez zime in snega, pa še smučali smo skoraj tako hitro kot Mateja Svet in Bojan Križaj. V športno leto pa vstopamo tudi mi, z našo prvo številko, saj je prihajajoče leto čisto v olimpijskem duhu, poleti pa nas čaka še svetovno prvenstvo v nogometu. Bi si želeli še kaj več? Mogoče kakšno snežinko ali dve …_
