Predstavitev arhitekturnih projektov in velikopoteznih urbanističnih ureditev iz obdobja (socialistične) Jugoslavije izpostavlja mejnike in vizije (nedokončane) urbanizacije in industrializacije v obdobju socializma ter postavlja vprašanja o vlogi in zapuščini arhitekturne dediščine tega obdobja v državah ...
Predstavitev arhitekturnih projektov in velikopoteznih urbanističnih ureditev iz obdobja (socialistične) Jugoslavije izpostavlja mejnike in vizije (nedokončane) urbanizacije in industrializacije v obdobju socializma ter postavlja vprašanja o vlogi in zapuščini arhitekturne dediščine tega obdobja v državah naslednicah. Nedokončane modernizacije osvetljujejo prostore, ki jih je ustvaril “socialistični napredek” v nekdanji Jugoslaviji, in ugotavljajo, kaj se je s temi prostori zgodilo po razpadu skupne države in ukinitvi socializma. Razstava se osredotoča na proizvodnjo fizičnega prostora, ne kot posledice, temveč kot enega osnovnih sredstev socialistične modernizacije. Vloga arhitekture v tej proizvodnji je pomembna, saj posega pa tudi v simbolne prostore, v katerih se je produkcija odvijala: geopolitične, kulturne, ekonomske, ideološke prostore idr.
Modernizacija je bila v času socialistične Jugoslavije predstavljena enoznačno kot vsakodnevni veliki skupni dosežki, ki naj bi razkrivali naprednost delavskega samoupravljanja in bili ljudem v ponos. Življenje Jugoslovanov so zaznamovali megalomanski, skoraj utopični projekti na področju industrije, energetike, prometnih povezav, urbanizma. Na drugi strani je socialistični utopizem danes pogosto sinonim oz. “izvirni greh” za neustrezno strukturo gospodarstva, ekološke probleme in socialna trenja. Značilne arhitekturne in urbanistične prakse socialističnega obdobja so na razstavi predstavljene v odnosu do družbenega konteksta, v katerem so nastajale. Kolektivni rezultat dela mladih raziskovalcev iz Hrvaške, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Srbije in Slovenije sodi med sorodne aktualne projekte, ki v novo luč postavljajo uveljavljeno zgodovino svetovne arhitekture ter razbijajo monolitno prepričanje o urbani modernizaciji na drugi strani železne zavese ter v bivši Jugoslaviji.
Razstava predstavlja arhitekturne projekte, od turističnih eksperimentov na jadranski obali, zasnov novih mest in pomembnih javnih zgradb, do spominskih obeležij v obdobju od komunističnega prevzema oblasti 1945 do razpada SFRJ leta 1991. S časovno in politično distanco prevetri socialistično arhitekturno zapuščino Jugoslavije in opominja na ustvarjalne povezave, ki so fizično prisotne v urbanem prostoru nekdanje skupne države. Projekt je rezultat dvoletnega projekta, v katerem je MAO sodeloval kot eden od partnerjev, skupaj z Umetnostno galerijo Maribor, UHA/Zvezo arhitektov Hrvaške (Zagreb), DAB/Društvom arhitektov Beograda, KOR/Koalicijo za trajnostni razvoj (Skopje) in Hišo Oris (Zagreb).
Kustosa: Maroje Mrduljaš (HR), Vladimir Kulić (SR/ZDA)
So-kustosi: Matevž Čelik (SI), Antun Sevšek (HR), Simona Vidmar (SI)
