Paziparkokki

Se prostor, po katerem se giba krajinski arhitekt razlikuje od prostora, po katerem se gibamo ostali?

Če hodi po cesti krajinar, je pozoren na druge stvari, mogoče bolj na prostorske. Naju verjetno v prostoru zmoti več stvari kot nekoga drugega, na primer da je premalo zelenih površin in da je vse zaparkirano. Večina opazi nove stavbe in nova stanovanja v njih, mi pa smo pozorni tudi na to, kje se bodo tisti, ki bodo tam živeli, igrali ali sedeli in prebirali knjigo ter ali je tega prostora dovolj. Tudi detajle radi pogledamo; kako se rob pločnika stika s cesto ali kako je fontana zaključena ob kakšni terasi. Kako so na sploh stvari izvedene in vzdrževane. Ko krajinarji potujemo, so naše fotografije drugačne od večine turistov. Ne slikamo le parkov, ampak nas zanima, koliko ljudje uporabljajo zunanji prostor, kako mesta funkcionirajo. Večinoma si turisti ogledujejo v mestih muzeje in spomenike, mi pa gledamo še, kam se ljudje lahko usedejo in spočijejo, kje se zbirajo in družijo.

Kako velika mora biti zelena površina, da je že zelena?

Vsekakor šteje že najmanjši zelen detajl. Šteje že plezalka, ki se vzpenja po steni. Ni nujno, da gre vedno za ogromen park, je pa to seveda dobrodošlo. Če imamo v mislih ohlajanje ozračja v mestih, naj bi zadoščala že korita z zelenjem, a jih mora biti v seštevku toliko več, sploh z naraščanjem grajenega tkiva. Se pravi, da v mestih, ki se zaradi grajenih površin preveč segrevajo, takšne mikro zelene površine delujejo olajševalno. Tu je še vizualni učinek zelenja, saj le-ta veliko pripomore k prijaznejši podobi mesta. V Londonu trenutno delajo veliko zelenega na strehah. Izkazalo se je namreč, da imajo premalo zelenih površin in z njimi bodo odtehtali več, kot bi si morda kdo mislil. Strehe izkoriščajo za mnoge stvari: za otroška igrišča, terase, kavarne ali pa samo za teren za zasaditev zelenja. Mesta, ki so že gosto pozidana oz. nimajo več odprtih površin, si lahko pomagajo tudi na takšen način. Ljubljana ima trenutno še veliko odprtega prostora in tega ne potrebuje, če se bodo te površine ohranile.

Se delo krajinskega arhitekta konča pred vhodnimi vrati?

Krajinarja zanima ves prostor pod milim nebom ne glede na to, kje ali na katerem nadstropju se nahaja ta krajina. Če ima hiša zeleno streho, je to lahko delo krajinskega arhitekta, saj je zunaj hiše. Svoja znanja lahko uporablja tudi v interjerju ali grafičnem oblikovanju, ampak to ni več krajinska arhitektura.

Čemu so namenjeni parki?

Navadno je stališče večine, da je v parku vedno potrebno nekaj početi: igrati odbojko, se igrati na otroškem igrišču in podobno. Zelene površine je mogoče uporabljati tudi pasivno. Takšna pasivna raba je do neke mere enako pomembna. Če nekdo stanuje v stanovanju s pogledom na vrt ali atrij, ki pa ga ne uporablja, mu že samo pogled nanj lahko zviša kakovost bivanja in razpoloženja. Ni nujno, da moramo na zelenih površinah nekaj početi. Lahko le “smo” v parku ali se sprehajamo mimo njega in že je izpolnjena njegova naloga rahljanja mestne strukture. Seveda je iti v park in tam nekaj početi toliko bolje. Angleži poznajo na primer parc life. Popoldne se odpravijo v park, tam se dobijo z družbo in namesto posedanja v lokalih posedajo po zelenici.

Uporabnik definira krajino ali krajina uporabnika?

Uporabnika upoštevamo pri oblikovanju krajine, kasneje jo sam soustvarja s tem, ko jo uporablja. Življenjski slog mest vedno bolj pogojuje, da ljudje potrebujemo zelene površine in odprte prostore znotraj mesta. Ti prostori pa pogojujejo, kaj bomo tam počeli. Krajina ni stanje, je proces. Ko se določeni odprt prostor oblikuje, se proces šele začne, saj ta prostor oz. krajina živi naprej.

Ali krajina sama opozarja, čemu je namenjena?

Na nek način krajina sama sporoča, kaj hoče narediti iz sebe, vendar ni nikjer sama v smislu narave. Vedno ima poleg sebe družbo oziroma človeka. Kar počnemo na določenem prostoru, ki se ureja, ali okoli njega, je prav tako pomembno. Pri oblikovanju krajine je potrebno upoštevati naravo in kulturne ter socialne elemente, saj je vse troje med seboj prepleteno. Oblika parkov vedno odraža, kar se dogaja v družbi, zato je mogoče trditi, da je krajinska arhitektura ena od umetnosti.

Se krajinarji prištevate med vrtičkarje?

Urejamo tudi privatne vrtove, ni pa nujno, da sadimo solato na vrtu. Prištevava se med vrtičkarje v tem smislu, da bi se z veseljem spopadli z načrtovanjem vrtičkarskega naselja, a jih pri nas še ni. Ponekod v tujini obstajajo načrtovana vrtičkarska naselja in nimajo takšnega statusa, kot pri nas. Imajo funkcijo parka, kjer ljudje preživljajo prosti čas na odprtih površinah.

V katero mesto je vredno potovati samo zaradi zelenih površin v njem?

V New Yorku oz. na Manhattnu je Central park prvi primer, da so načrtovalci mesta, za katerega so predvidevali gosto poselitev, tako veliko površino že od samega začetka namenili za park, da bi lahko prebivalci kakovostno preživljali prosti čas. Sedaj je ta ogromna zelena površina največji adut, saj bi bila kakovost življenja brez nje katastrofalna. Tudi pri vrednosti nepremičnin je ogromen faktor bližina parka, kar se morda sliši nelogično, ko investiramo v določeni prostor. Investitorji želijo večinoma čim gosteje pozidati določeno površino, saj bodo tako s prodajo nepremičnin zaslužili več, a ni vedno tako.

Je pri izbiri restavracije odločilna urejenost vrta ali ponudba?

Kadar ima restavracija ali lokal vrt, je to vsekakor faktor pri izbiri. Če je okolica dobro urejena in hrana dobra, je to najboljša kombinacija, če pa je hrana zares odlična … V Ljubljani se izplača ob Ljubljanici v Romeu poizkusiti quesadille, poleg tega tajsko hrano v Da Bu Da in toskansko v restavraciji Allegria. Kava in zunanji prostor sta okusna pri Slamiču.