Diavolo, una fuga dannatamente bella

Le-ti so spečeni iz najboljših ekoloških sestavin, narejeni izpod rok Angelike Mlinar, doktorice mednarodnega prava, ki je ugledna pravniška mesta zamenjala za predanost in veselje ob ustvarjanju v ustih se topečih angelskih keksov. Kupimo jih lahko tudi v enem od bližnjih Drogerie Marktov in se z grižljajem spomnimo, da šteje v življenju edino tisto, kar je narejeno iz popolne radosti. Zelo enostavno, a samo za tiste, ki si drznejo. Zato pogumno naprej, v smeri proti Vrhniki, kjer že na prvem izvozu zavijemo za Brezovico in nato naprej proti Podpeči. Že od daleč nas pozdravi na novo zgrajeni most, ki daje naselju nov pečat. Njegova estetsko napeljana oboka pa ne služita zgolj kot lepotni detajl, ampak predvsem kot nosilca celega mostu. Bistvo je očem največkrat skrito, a naj ne ostane skrit eden od najbolj urejenih prostorov za piknik, ki nam poleg kulinaričnih užitkov nudi tudi mnogo raznovrstne zabave. Nahaja se na desni strani glavne ceste, kjer moramo pozorno opazovati, da ne zgrešimo njegovega smerokaza. Na travnati površini z reko Ljubljanico ob strani se lahko sprostimo ob nogometu, odbojki na mivki, rokometu, pikadu, s kanuji in čolni po Ljubljanici ter drugimi rekreativnimi dejavnostmi. Prav tako lahko izkoristimo mesto kot izhodišče za pohod na Sv. Ano ali kolesarjenje na Rakitno.

V peklu
Nas pa radovednost vleče naprej, zato nadaljujmo do kraja Borovnica, kjer se je včasih vzpenjal za tedanje čase največji zidani železniški viadukt na svetu. Porušen je bil med drugo svetovno vojno, ostanek enega stebra pa še danes stoji sredi naselja. Ta nas usmeri naprej, vse do divje soteske Inferno. Vozila pustimo na parkirišču pred gostilno Pekel ter se podajmo neznanemu naproti. Že na vhodu nam postane jasno, kdo je tu gospodar, saj nas pričaka veliki kip hudiča. Ne pustimo se prestrašiti in v dobri veri nadaljujmo našo pot po speljani zavarovani poti. Prepustimo se iskrivemu šumenju potoka Otavščica, ki izvira na bloško-rakitniški planoti in sledimo speljanim mostičkom z enega brega na drugega. Soteska, ki je dobila ime zaradi težke dostopnosti, previsnih sten in morda tudi zato, ker ob deževju njene grape postanejo temačne, težko prehodne in s tem za obiskovalce nevarne, slovi po petih slapovih, ki pozimi zaledenijo in so primerni za plezanje. A zima je še daleč, zato nas slapovi in njihovo bučanje prijetno osvežijo in pomirijo ter poskrbijo, da je kljub poletni vročini naša dogodivščina prijetna. Med tretjim in četrtim slapom bomo opazili skalni osamelec, Hudičev zob, na katerega se lahko tudi povzpnemo v približno eni uri in pol. Prav tako je območje Pekla zavetišče mnogim živalskim in rastlinskim vrstam, ki bodo še dodatno popestrile našo pot. Naravo lahko občudujemo tudi na klopcah in postojankah, postavljenih ob poti, ter izkoristimo naših pet minut za malico ali zgolj meditativno opazovanje prelivanja vode v neskončnost in neujemljivost njenih oblik. Na to, da smo bili v peklu, bomo pozabili, vse dokler v nas ne bo puhnila zatohla vročina iz našega vozila. Zato se še pred našim odhodom ohladimo v senci gostišča Pekel, ki slovi po mirnem ozračju, prijazni postrežbi in odlično pripravljenih postrvih. Odprto je od srede do sobote od 12. do 22. ure, v nedeljo in ob praznikih od 12. do 18. ure. Obisk gostišča pa nam bo ponovno sprožil vprašanje, zakaj ima pekel tako negativen pomen, saj se bomo zopet počutili kot v raju.

V raju
Da se bomo zagotovo prepričali, da nam v peklu ni nič hudega oziroma je ravno obratno, se odpravimo še do jame Pekel v Šempetru v Savinjski dolini. Mogoče bomo dobili na drugem koncu Slovenije drugačen vtis, a verjetno ne, saj predstavlja jama Pekel enega najlepših biserov štajerskega krasa in se po lepoti in ohranjenosti kosa s številnimi turističnimi jamami po Evropi. Do tja se pripeljemo po avtocesti Vransko-Maribor, od izvoza za kraj Šempeter pa nas naprej usmerjajo informacijske table. Sam vhod v jamo je zelo impozanten, saj ponovno predstavlja hudiča, ki je tokrat oblikovan iz skale. Jamo si je mogoče ogledati vsak dan od 9. do 18. ure ob vsaki polni uri, skupine pa takoj, ko je na razpolago vodnik. Priporočljivi sta ustrezna obutev in oblačila, saj je povprečna temperatura v jami 10 °C. Ogled po dobro varovani poti mimo številnih kapnikov in stranskih rovov se vzpenja vse do 4 metre visokega podzemnega slapu na potoku Peklenščica, ki je hkrati tudi največji podzemni slap v Sloveniji. Stopnice nas pripeljejo v zgornji, suhi, kapniško bogatejši del. Skozi umetni izhod pridemo na površje kar 42 metrov višje in se po gozdni poti spustimo do brunarice, kjer se lahko okrepčamo. Tako se naš peklenski dan zaključi z ravno nasprotnim priokusom.