Buon centenario, Leica!

Skoraj samoumevno je, da iz žepa potegnemo telefono, ko vidimo nekaj lepega. Dva klika in že se prižge telecamera, nato pa še en klik in fotka je tu! Če imamo kakšen fin programček za manjšo izboljšavo, sledi še nekaj klikov, potem pa brž »Pošlji prijatelju« ali »Objavi na Instagramu«. Toda kdo bi si mislil, da se je ta, danes povsem preprost proces, razvil iz ogromnih in težkih črnih škatel, ki so sledile kameri obscuri in da se je eden največjih prebojev v fotografiji zgodil leta 1914, ko je Oskar Barnack izumil Leico?

Oskar Barnack je bil nemški inženir optike, ki se je specializiral v raziskovanju mikroskopa. Bil je tudi velik navdušenec nad fotografijo, vendar je zaradi šibkega zdravja z velikim naporom nosil težke kamere tistega časa. Zato se je nekega dne v častitljivi Leitzovi tovarni v nemškem Wetzlarju, kjer so od leta 1849 razvijali prvovrstne mikroskope, Barnacku leta 1905 porodila neverjetna ideja – želel je zmanjšati velikost negativa in ga šele v poznejših fazah povečati v fotografijo. Slabih deset let pozneje mu je to tudi uspelo in fotografije, posnete leta 1914, so bile za tisti čas izredno kakovostne. Barnack je izumil prototip Ur-Leica, ki se je pozneje izkazal za dolgoročni uspeh, žal pa so morali zaradi prve svetovne vojne serijsko proizvodnjo prve Leice preložiti – izdelovati so jo začeli leta 1924, leto dni kasneje pa jo predstavili tudi širši javnosti.

Fotografom se je tedaj verjetno odkotalil kamen od srca, saj so se lahko končno znebili okornih stativov in ostale nemogoče mašinerije, ki si je danes ne moremo niti zamisliti. Z Barnackovo senzacionalno kamero malega formata, so se foto reporterji lahko približali dejanskim dogodkom in pripovedovali zgodbe z bolj dinamičnih in verodostojnih pogledov. Leica je postala nepogrešljiva spremljevalka v vseh situacijah, sestavni del očesa ali človekova podaljšana roka. Do leta 1932 je imelo svojo Leico 90 tisoč ljudi, do leta 1961 pa se je številka vrtoglavo dvignila – v uporabi je bilo kar milijon kamer.