Kdaj si nazadnje zares pogledal v njene oči? Ne samo bežno, mimogrede, ampak tako, da si se ustavil in poskušal razumeti, kaj ti govorijo?
Kaj pa tisti drobni trenutki, ki so bili nekoč tako spontani – ko si jo prijel za roko, ker si to preprosto želel, ali jo objel samo zato, ker si bil vesel, da je ob tebi? Kdaj je to zbledelo?
Ali kdaj pomisliš, kako pogosto rečeš “nimam časa” ali “kasneje” za stvari, ki so njej pomembne? Kdaj si nazadnje naredil nekaj samo zanjo, brez da bi se počutil dolžnega?
Če odgovore na ta vprašanja najdeš s težavo, je čas, da se ustaviš in premisliš.
Ljubezen ni samoumevna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo!
Nekega dne se zbudiš in vse okoli tebe je videti enako. Hiša, ista. Delo, isto. Tvoja rutina, nespremenjena. A nekaj manjka. Nekaj je drugače. Nekaj nevidnega, pa vendar tako očitnega, da te zbode naravnost v srce.
Na začetku si bil njen svet. Njene oči so žarele, ko te je pogledala. Iskala je tvojo bližino, tvoje besede so jo pomirile.
Ona ni več ista. Toda zdaj…
Zdaj je tam, a je nekako odsotna. Govori, a te njene besede ne dosežejo več. Ko se smeji, je njen smeh kot odmev, prazen in brez življenja. Tvoje šale je nekoč z veseljem ponavljala naprej, zdaj pa jih morda sploh ne sliši. Kaj se je zgodilo?
Ljubezen ne izgine naenkrat
Razpada počasi kot star list papirja, ki ga je čas in brezbrižnost začela razkrajati. Ne začne se z velikimi prepiri, ampak z majhnimi trenutki, ki jih nisi opazil.
Tisti dnevi, ko si bil preutrujen, da bi jo poslušal. Tiste noči, ko je zaspala ob misli, da je morda postala nevidna. Tisti trenutki, ko si verjel, da ni treba ničesar reči, ker ona že ve, da jo ljubiš.
Resnica je, da ni nikoli iskala popolnosti
Tega ni želela. Želela je iskrenost. Želela je občutek, da ji pripadaš tako, kot je ona pripadala tebi. Želela je tvoj trud. Pa si ji ga res dal? Si bil tam, ko te je potrebovala? Si bil človek, na katerega je lahko vedno računala, ne samo takrat, ko ti je bilo priročno?
Če bereš to in čutiš, da nekaj odmeva v tebi, še ni prepozno. Vendar te moram opozoriti – ljubezen ni nekaj, kar lahko kupiš nazaj z darilom ali velikimi besedami. Ljubezen se ne vrne z obljubo, da boš zdaj boljši. Ljubezen zahteva trud. Zahteva dejanja.
Pojdi k njej
Poglej jo v oči, tako kot si to naredil prvič. Povej ji, da jo vidiš. Da veš, da si naredil napako. Da ne želiš več dovoliti, da bi postala nevidna. Potem pa to pokaži. Ne samo danes, ampak jutri, pojutrišnjem, vsak dan, znova.
Ljubezen ne potrebuje popolnih ljudi
Potrebuje dva človeka, ki sta pripravljena biti ranljiva, iskrena in prisotna. Če verjameš, da je ona tista, s katero želiš deliti svoje življenje, potem ne izgubljaj časa. Vzemi si trenutek. Spomni se, zakaj si jo nekoč izbral, in se vsak dan znova odloči, da jo boš izbral še enkrat.
