Joaquin Phoenix se vrača kot Arthur Fleck, tokrat v povsem novi, glasbeni obliki. V filmu Joker: Folie à Deux, ki ga je zopet režiral Todd Phillips, se zgodba seli iz temnih ulic Gothama v še bolj čudovito in zmešano notranjost Arkham Asyluma. Lady Gaga kot Harley Quinn prinaša svežino, a morda ne dovolj, da bi rešila film pred njegovimi neizogibnimi šibkostmi. Je Joker še vedno takšna kinematografska sila, kot je bil leta 2019?
Ko se je leta 2019 pojavil Joker, je film presenetil vse – postal je kulturni fenomen, ki je dvignil prah zaradi svoje brutalne interpretacije psihološkega zloma Arthurja Flecka. Pričakovanja za nadaljevanje so bila torej izjemno visoka. Zdaj, pet let pozneje, je tu Joker: Folie à Deux, ki pa namesto bolj poglobljene študije značaja postreže z drznim odmikom – z glasbenimi vložki, ki vključujejo Lady Gago v vlogi Harley Quinn. Toda ali ta eksperiment deluje?
Film nas ponovno popelje v Arthurjev svet, tokrat z globljim pogledom na njegovo notranje razcepljenost. Zgodba se odvija predvsem v mračnem okolju Arkham Asyluma, kjer je Joker sedaj zaprt, Lady Gaga pa vstopi v dogajanje kot Harley Quinn, njegova nova terapevtka in kmalu tudi čustvena sopotnica. Ta odnos tvori srž filma, vendar žal ne doseže povsem želenega učinka.
Najbolj presenetljiva sprememba v filmu je njegova odločna vpeljava glasbe. Phillips film spremeni v jukebox muzikal, v katerem slišimo ikonične melodije iz različnih obdobij, od Franka Sinatre do Judy Garland. Phoenix in Gaga zapojejo, vendar teh glasbenih trenutkov ni toliko, kot bi morda pričakovali od filma, ki si prizadeva biti pol-glabeni. Ti prizori so večinoma namenjeni, da prikažejo notranja stanja likov, vendar mnogokrat delujejo, kot da film izgublja ritem in fokus (Geek Culture).
It's just us now.
Watch this clip from JOKER: FOLIE À DEUX in cinemas October 4. #JokerMovie #FilmedForIMAX pic.twitter.com/rcyTY2drfg
— Warner Bros. IRL (@WarnerBrosIRL) September 18, 2024
Medtem ko so nekatere glasbene sekvence domiselne in dobro izpeljane, večkrat prekinejo narativni tok filma. Namesto da bi te številke zgodbo povzdignile, delujejo prisiljeno in nerodno, kar še posebej velja za prizore v sodni dvorani, kjer film preide v nenavaden žanrski preplet, ki mu primanjkuje koherence (Rotten Tomatoes). Kritiki so pohvalili individualne nastope – predvsem Phoenixov ponovni nastop kot Arthurja Flecka, ki uspe ohraniti del njegove prejšnje kompleksnosti, in Lady Gago, ki s svojo značilno energijo vnaša svežino, a ne doseže globin, ki jih je pokazala v A Star is Born (Hollywood Reporter).
Ena izmed najpogostejših kritik je, da filmu primanjkuje teže in emocionalne globine prvega dela. Čeprav se zdi, da želi raziskati novo dimenzijo Jokerjeve norosti in njegove odnose s Harley Quinn, se mnogi elementi zdijo površinski in ponekod ponavljajoči (Screenrant). Gaga sicer izstopa v nekaj močnih prizorih, a njen lik Harley ne dobi dovolj prostora za razvoj, zaradi česar ostaja le senca tega, kar bi lahko bila.
Eden najbolj uspešnih vidikov filma je ponovno izjemna glasbena podlaga Hildur Guðnadóttir, ki jo je kritik Deadline označil za “neizmerno temačno in skrivnostno”. Glasba vsekakor pripomore k vzdušju filma, vendar tudi to ne more povsem zakriti njegove narativne neenotnosti.
Na koncu Joker: Folie à Deux ne doseže tistega šokantnega in provokativnega učinka kot original. Čeprav skuša iti v novo smer, s tem izgubi tisto, kar je prvi film naredilo tako vznemirljivega in težko pozabljivega. Tako kot Joker sam, film krmari med norostjo in briljantnostjo, a na koncu pristane nekje vmes.
