Ljubezen. Beseda, ki jo uporabljamo vsak dan, a le redko v popolnosti dojamemo njen pomen. A kaj sploh je ljubezen, ko ji odvzamemo romantizirano tančico in jo pogledamo z globokimi očmi? V pesmi, pripisani mističnemu pesniku Rumiju, ljubezen ni omejena na srce ali razum – pravi, da ljubi z dušo. Brezčasne besede, ki nas vabijo k razmisleku o pravi naravi ljubezni in njenih resničnih globinah.
Ko govorimo o ljubezni, večina med nami avtomatično pomisli na srce. Srce kot simbol čustev, romantike, morda celo naivnega sanjarjenja. Vendar pa se zdi, da pravi pesniki, filozofi in mistiki, kot je bil Rumi, ljubezen dojemajo na veliko bolj duhovni ravni. Ta pesnik, ki je živel v 13. stoletju, nas uči, da prava ljubezen sega dlje od naših misli in čustev. V resnici presega vsa zemeljska dojemanja.
Rumi pravi:
Kaj pomeni ljubiti z dušo? Ali to pomeni, da prava ljubezen ni omejena na to, kako nekdo izgleda ali kako se ob njem počutimo? Morda pomeni, da nas prava ljubezen vodi k tistemu, kar je onkraj našega razuma in srca, k nečemu večjemu, nečemu, kar morda sploh ne moremo racionalno pojasniti.
Ljubezen, ki ni obsojena na pozabo
Sodobna družba nas pogosto uči, da je ljubezen minljiva. Tako kot rože, ki sčasoma ovenejo, se lahko tudi ljubezen, če ni negovana, izčrpa. Kolikokrat slišimo, da se je nekdo “zaljubil” in nato spet “odljubil”? Toda, če ljubezen ni omejena na srce ali um, ali je sploh lahko minljiva? Rumi nas opomni, da ljubezen, ki jo čutimo z dušo, presega meje umrljivosti. Ni odvisna od bežnih občutkov in nihanj, ki jih čutimo v vsakdanjem življenju.
Ljubiti z dušo pomeni ljubiti brez pričakovanj, brez strahu, brez potrebe po nadzoru. Gre za ljubezen, ki je mirna in stabilna, saj ni povezana z zunanjimi vplivi. Lahko bi rekli, da je ljubezen z dušo tista oblika ljubezni, ki se ne boji izginiti, čeprav je na zunaj morda ne opazimo. To je ljubezen, ki presega fizično prisotnost, čas in prostor.
Ko srce in razum pozabita
Mnogi se bojijo izgube spomina, strah jih je, da bi pozabili ljubljeno osebo, občutke, izkušnje. Toda Rumi nas s svojo poezijo pomirja – če ljubimo z dušo, se naša ljubezen nikoli ne izgubi. Lahko pozabimo obraz ljubljene osebe, lahko pozabimo tudi spomine, ki smo jih ustvarili z njo, vendar pa bo občutek, ki ga ljubezen z dušo prinaša, ostal za vedno.
Ta ljubezen je skoraj kot sidro v naši notranjosti. V trenutkih dvoma, v trenutkih, ko naše misli zmedejo spomini in bolečine, ko srce boli zaradi izgube, nas duša potegne nazaj k tej ljubezni. Ne zato, ker bi morali, ampak ker smo z njo povezani na najglobljem možnem nivoju.
Ljubezen onkraj ega
Ljubiti z dušo pomeni tudi ljubiti brez pričakovanja, brez pogojev. V svetu, kjer je ljubezen pogosto pogojena z dosežki, lepoto ali bogastvom, nas Rumi spomni na brezpogojno naravo ljubezni. Duša ne pozna pohlepa, ne pozna ljubosumja, ne pozna sebičnosti. Ljubiti z dušo pomeni ljubiti na način, ki presega naš ego, našo potrebo po potrditvi. Gre za ljubezen, ki je popolnoma osvobojena pričakovanj in zahtevanj.
Tovrstna ljubezen je redka, a ne nemogoča. Je kot dih svežega zraka v svetu, ki je pogosto nasičen s površinskimi, bežnimi povezavami. Vabi nas, da v sebi poiščemo to mirno, globoko ljubezen in jo izrazimo v odnosih, brez potrebe po stalnih potrditvah in komplimentih. Če ljubimo z dušo, je naša ljubezen sama po sebi dovolj.
Iskanje Rumijeve ljubezni v sodobnem svetu
Sodoben svet nas uči, da je ljubezen nekaj, kar se najde in izgubi, nekaj, kar mora imeti dramatične začetke in prav tako dramatične konce. A Rumi nas spominja, da je prava ljubezen tiha, brezčasna, stalna – ni vezana na spomine, niti na podobe, temveč na globoko, notranjo povezanost. Takšna ljubezen je osvobojena zunanjih ovir, presega um in srce ter se usidra naravnost v našo dušo.
Ko ljubimo z dušo, ljubimo onkraj ega, onkraj strahov, onkraj lastnih omejitev. In morda, prav v tem svetu, kjer je vse tako začasno, najbolj potrebujemo to obliko ljubezni – mirno, stabilno in globoko. Pravi izziv pa je, kako jo najti in, kar je še težje, kako jo ohraniti v svojem srcu in življenju.
