Šolski tabor v naravi. Za nekatere otroke prava pustolovščina, polna zabave, smeha in nepozabnih trenutkov s prijatelji. Za druge pa misel na pet dni brez staršev in domačega zavetja predstavlja goro, ki je preprosto prestrma za premagovanje. Ko vaš otrok odločno izjavi, da noče iti, se znajdete pred težko dilemo: naj mu prisluhnete in ga pustite doma ali ga spodbudite, naj zbere pogum in se sooči z izzivom?
Razumevanje strahu – je to beg ali resna stiska?
Otroci zelo različno doživljajo nove situacije. Šolski tabor v naravi je pogosto njihov prvi daljši odmik od doma, kar lahko povzroči tesnobo. Pri nekaterih je to običajen strah pred neznanim – vprašanja, kot so: “Kaj, če bom osamljen? Kaj, če se zgodi kaj neprijetnega?” so povsem običajna. Pri drugih pa gre lahko za globlji občutek negotovosti ali celo močno anksioznost, povezano z novimi ljudmi, okoljem ali celo strahom pred spanjem zunaj doma.
Prvi korak je vedno pogovor. Ne zgolj enkraten, ampak več iskrenih pogovorov, kjer otrok čuti, da ga poslušate in resnično želite razumeti. Vprašajte ga, kaj ga v resnici skrbi. Se boji, da ne bo našel prijateljev? Ga skrbi, da ne bo znal sam pripraviti postelje ali da bo pogrešal vas? Pogosto so strahovi manj strašni, ko jih izrečemo naglas.
Zakaj je pomembno, da otrok premaguje ovire
Življenje je polno izzivov in otrok mora prej ali slej razumeti, da bo moral nekatere ovire premagati sam. Šola v naravi je lahko idealen trenutek za ta prvi korak k samostojnosti. Ko otrok premaga strah in spozna, da lahko uspešno preživi nekaj dni brez domače rutine, dobi občutek zmage. Tisto dragoceno spoznanje: »Zmorem!« Ta izkušnja mu lahko pozneje pomaga v številnih drugih situacijah – ko gre na prvo ekskurzijo, na študij v tujino ali ko si ustvari svoj dom.
Poleg tega šola v naravi krepi socialne veščine. Otroci se tam povezujejo na drugačen način – spijo skupaj v sobah, zvečer pri skupnih aktivnostih delijo vtise in spoznavajo drug drugega onkraj šolskih klopi. Nekatera prijateljstva, ki se razvijejo v teh nekaj dneh, trajajo celo življenje. Pomemben vidik je tudi samozavest, ki se gradi s tem, ko otrok spozna, da lahko kljubuje strahovom in obvlada novo situacijo.
Kdaj spoštovati otrokovo odločitev
Seveda pa ni vedno preprosto. Če otrok že pred tem kaže znake resne anksioznosti, se zadržuje v svojem svetu in se izogiba družbi, je pomembno, da ste pozorni. Če se vam zdi, da gre za globljo stisko, mu ne naredite usluge s tem, da ga potisnete v situacijo, na katero še ni pripravljen. Lahko se zgodi, da ga s tem le še bolj prestrašite in ustvarite travmo, ki jo bo dolgo nosil s seboj. V tem primeru je najbolje poiskati nasvet učiteljev in morda celo pogovor s šolskim svetovalcem. Včasih je majhna prilagoditev dovolj, da otrok dobi občutek varnosti – na primer, če mu omogočite, da ima pri sebi kakšno stvar od doma, ki ga pomirja, ali če se mu obljubi, da se lahko ob kakršnihkoli težavah obrne na določenega učitelja.
Kako otroku pomagati, da premaga strah
Če menite, da vaš otrok potrebuje le nekaj dodatne podpore, da bo premagal svoje pomisleke, lahko naredite veliko: povejte mu zgodbo o svojih lastnih izkušnjah s šolo v naravi ali podobnimi dogodivščinami, tudi če niso bile popolne. Otroci obožujejo zgodbe in bodo hitreje razumeli sporočilo, če ga predstavite skozi konkretne dogodke. Pojasnite mu, da so tudi vaši prvi dnevi brez staršev bili vznemirljivi, a ste si na koncu zapomnili le lepe stvari.
Poleg tega se lahko dogovorite z drugimi starši in organizirate srečanja s sošolci, ki gredo v šolo v naravi. Ko otrok vidi, da njegovi prijatelji komaj čakajo na odhod, se pogosto naleze njihovega navdušenja. Lahko pa naredite tudi »poskusno noč« pri babici, teti ali pri prijatelju – da vidi, da nočitev zunaj doma sploh ni tako strašna, kot si je predstavljal.
Ravnovesje med nežno spodbudo in prisilo
Pomembno je, da otroka ne silite na način, ki bi ga še bolj zaprl vase. Spodbuda je učinkovita, če temelji na pogovoru, razumevanju in pozitivnih zgledih, ne pa na ultimatih in kaznih. S stavki, kot so: »Če ne greš, boš razočaral sošolce!« ali »Ne bodi strahopetec!«, ne boste dosegli ničesar dobrega. Otroku raje dajte vedeti, da verjamete vanj in v njegovo sposobnost, da premaga strah.
Vsaka družina ima svoj pristop, toda najpomembnejše je ravnovesje med spoštovanjem otrokove čustvene pripravljenosti in učenjem, da se v življenju srečujemo z izzivi, ki jih lahko premagamo. Če otroku pokažete, da ste ob njem, ne glede na vse, in mu daste vedeti, da verjamete v njegov pogum, obstaja velika verjetnost, da vas bo presenetil – tako v šoli v naravi kot kasneje v življenju.
