Morda se ti zdi, da si šibek. Da si preveč čustven. Preveč občutljiv. Preveč čustveno ranjen, da bi bil kdaj zares cel. Morda te je svet prepričal, da moč izgleda drugače – kot neomajnost, kot popolna gotovost, kot nekdo, ki nikoli ne podvomi vase.
A kaj, če je resnica ravno obratna? Kaj, če je moč točno v tem, da dvomiš, a vseeno nadaljuješ?
Morda si mislil, da moraš biti nekdo drug, da bi bil močan. Da moraš nositi masko, se obnašati kot da nič ne boli, kot da te nič ne rani.
To ni moč. To je preživetje. Tukaj si zato, da živiš, ne da samo preživiš.
Moč niso velike besede – so dejanja, ki se dogajajo, ko nihče ne gleda
Ko se zjutraj zbudiš in občutiš praznino, ki ti leži na prsih kot kamen, a se vseeno odločiš vstati. Ko si utrujen od tega, da vedno znova izgubljaš, a vseeno poskusiš še enkrat. Ko si rečeš, da ne zmoreš več, a vseeno narediš naslednji korak.
Moč je v nočeh, ko te nihče ne vidi, a ti držiš skupaj tiste zadnje delčke sebe, ki jih življenje še ni zdrobilo.
V solzah, ki si jih obrišeš sam, ker ni nikogar, ki bi ti jih obrisal.
Moč je, ko stojiš pred ogledalom, pogledaš svojo utrujenost, svoje brazgotine, svoje oči, ki so videle preveč, in si rečeš: “To sem jaz. In jaz sem dovolj.”
Svet te je prepričal, da moraš biti drugačen. Da moraš biti tišji. Manj čustven. Manj intenziven. Da moraš sprejeti manj, kot si zaslužiš, ker naj bi bilo tako lažje.
A resnica je, da moč ni v prilagajanju
Je v tem, da si upaš biti točno to, kar si, tudi če svet ne zna vedno ljubiti takšnih, kot si ti.
Je, ko ko nehaš prositi za drobtinice in začneš zahtevati celoto. Ko nehaš dokazovati svojo vrednost tistim, ki je ne vidijo. Ko nehaš čakati na dovoljenje, da se postaviš zase.
Je v tem, da se ne sramuješ svojih brazgotin
Da jih ne skrivaš, kot da so nekaj, kar bi moral izbrisati. Moč je v tem, da ne pustiš, da te tvoje napake definirajo. Da si dovoliš sanjati o nečem boljšem, čeprav ne veš, kako boš prišel tja.
Kolikokrat si verjel, da nisi dovolj, ker si bil ranjen? Kolikokrat si si želel, da bi bil bolj podoben tistim, ki nikoli ne pokažejo bolečine?
Prava moč ni v tem, da nikoli ne padeš, ampak v tem, da ne obupaš
Nekega dne se boš zbudil in ugotovil, da se ne bojiš več. Da ne boš več dovolil, da te preteklost drži v svojih verigah. Morda ta dan še ni danes. Morda še vedno nosiš svoje bitke, kot da so edino, kar si kdaj poznal.
A verjemi – nekega dne boš spoznal, da moč nikoli ni bila nekje zunaj. Nikoli ni bila v tujih očeh. Nikoli ni bila v odobravanju drugih. Vedno je bila vedno v tebi. Čakala je, da jo prepoznaš.
Moč ima tvoje ime
Ne čakaj več. Ne išči več potrditve, da si dovolj. Ne dovoli, da ti kdorkoli pove, kaj pomeni biti močan. Moč ni popolnost. Ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč v tem, da se vedno pobereš.
Moč ima tvoj obraz, tvoje ime. Ni nekaj, kar moraš najti. Je nekaj, kar si. Vedno si bil.
