Vse se začne z obljubo o večnosti – o tem, da bo ostal, ne glede na vse. A včasih se vrata zaprejo brez slovesa in za sabo pustijo praznino, ki jo polniš z upanjem, da se bo vrnil. Kaj pa, če ga ne bo?
Vsaka ljubezenska zgodba ima svoj začetek – iskrice, obljube in tisti občutek, da je svet končno našel svoj smisel. A kaj se zgodi, ko se vse, kar je bilo lepo, razbije v tišino? Ko vrata za njim ostanejo zaprta in ostane le eno vprašanje: Ali se bo vrnil?
Praznina po odhodu
Stanovanje je bilo tiho kot obljuba, ki je nikoli ni izpolnil. Zazrla sem se v skodelico kave, ki je že zdavnaj izgubila toploto, tako kot besede, ki sva si jih nekoč šepetala v jutrih, obsijanih s soncem. Zrak je bil gost od spominov – prepleten z drobnimi podrobnostmi njegove prisotnosti. Srajca, ki je visela na stolu. Polovica njegovega parfuma na polici v kopalnici.
A njega ni bilo. In jaz? Ostala sem ujeta v tem neskončnem limbu – med upanjem in obupom.
Zakaj je odšel?
Vedno znova sem podoživljala trenutek, ko je odšel skozi vrata. Bi lahko rekla kaj drugače? Bi ga lahko zadržala? Tista vprašanja, ki te zadržijo budnega ob treh zjutraj, ko skušaš najti razlog za tisto, kar te je razbilo na koščke.
Rekel je, da potrebuje čas. Prostor. Da je preveč pritiska. Ampak nisem razumela, kako je lahko preveč tega, kar je bilo zame vse. Prostor? Kako lahko ljubezen potrebuje razdaljo?
Prijela sem telefon, prelistala zadnja sporočila in se ustavila pri njegovem: “Vrnem se, ko bom pripravljen.” Ampak pripravljeni na kaj? Na življenje brez mene?
Čakanje kot oblika bolečine
Bilo je kot dolga, turobna vožnja z vlakom skozi meglo. Nisem vedela, kdaj bo konec, niti kam me pelje. Ujeta sem bila v lastnem svetu dvomov, kjer je bilo vse, kar sem počela, obarvano z mislijo nanj. Vsak zvok na hodniku me je spravil na noge – vsak korak tujca me je za trenutek napolnil z lažnim upanjem.
Ljubezen nas pogosto prisili, da čutimo, kar nismo mislili, da smo sposobni čutiti – upanje, ki zaboli. Čakanje na človeka, ki morda nikoli več ne bo prestopil tvojega praga.
Ljubezen brez povratne vozovnice
Ali se bo res vrnil? In če se bo – kdo bo stopil skozi ta vrata? Bo še vedno on? Bova še vedno midva? Ali pa se bova izgubila v verzijah sebe, ki so se medtem spremenile?
Začela sem se spraševati: Kaj sploh pričakujem? Da se opraviči? Da me objame in mi reče, da se je zmotil? In čeprav sem si želela njegovih besed, je del mene vedel, da so določeni odhodi dokončni.
Ljubezen ni avtocesta, kjer se lahko vedno obrneš nazaj. Nekatere zgodbe nimajo povratne vozovnice – obstaja samo prihod ali odhod.
Kaj pa jaz?
Ko sem ležala na kavču in gledala v strop, sem si končno dovolila vprašati nekaj, kar si prej nisem upala: Kaj, če ne gre za to, ali se bo vrnil? Kaj, če gre za to, ali si želim, da se vrne?
Spoznanje je bilo boleče. Če se vrne, bi morala znova sestaviti vse, kar je razbil – vse iluzije, vse prekinjene pogovore in polomljene obljube. A obenem sem vedela, da če se ne bo vrnil, moram sestaviti samo eno stvar: samo sebe.
Ljubezen, ki si je ne bom več izposojala
Tiste noči sem spoznala nekaj pomembnega. Ne bom več izposojala delčkov svoje sreče v zameno za drobtinice upanja. Ne bom čakala na nekoga, ki me je zapustil sredi zgodbe, v kateri bi moral igrati glavno vlogo.
Ljubezen ni hotel z odprtimi vrati, kjer lahko ljudje prihajajo in odhajajo, kakor želijo. Ljubezen je dom – in dom ni nikoli začasno zatočišče.
Če se ne bo vrnil…
Če se ne bo vrnil, bom morda še nekaj časa občutila bolečino – ker ljubezen ne izgine kar čez noč. A ne bo bolelo za vedno. Naučila sem se, da konec ni vedno poraz. Včasih je to šele začetek zgodbe, ki jo pišeš sam.
Tisto jutro sem pospravila njegovo srajco s stola. Ne iz jeze, ampak iz ljubezni do sebe.
