Ko si me prvič prizadel, sem ostala. Zakaj vztrajamo tam, kjer nas vedno znova prizadenejo?
Odgovor se skriva v strahu. Strahu pred praznino, strahu pred neznanim, strahu pred izgubo tistega, kar je bilo nekoč lepo. Toda ali ni resnična izguba prav to, da pozabimo, kako dragoceni smo sami sebi?
Vsakdo si zasluži ljubezen, ki ga dviguje, ne tiste, ki ga razjeda od znotraj. A pogosto dovolimo, da nas strah pred neznanim zadrži v odnosih, ki nas uničujejo.
Namesto da bi izbrali svobodo, izberemo poznano. Namesto da bi odšli, ostajamo. Zakaj?
Ker verjamemo, da je upanje močnejše od realnosti.
Ko si me prizadel prvič, bi morala razumeti, da ljubezen ne pomeni trpljenja. Namesto da bi zaupala svojim občutkom, sem verjela tvojim praznim obljubam. Mislila sem, da se boš spremenil, da bo ta bolečina le preizkušnja, ki jo morava prestati. A vsaka preizkušnja je bila le nova rana.
V trenutkih razočaranja sem si govorila, da moram vztrajati. Da je ljubezen vredna borbe. Nisem videla resnice – da je nisem potrebovala jaz, ampak ti. Ti bi moral dokazati, da sem ti pomembna. Namesto tega sem jaz nosila težo odnosa na svojih ramenih.
Ko si me prizadel drugič
Bi morala prepoznati vzorec. Obljube brez dejanj so bile le besede, ki so odmevale v praznini. A kljub temu sem vztrajala. Nisem želela verjeti, da si lahko nekdo, ki mu zaupam, vzame pravico, da me rani.
Prepričevala sem se, da bo ljubezen močnejša od tvoje brezbrižnosti. Pozabila sem, da ljubezen ni tekmovanje v potrpljenju. Ljubezen mora biti vzajemna, polna spoštovanja in razumevanja, ne pa bolečina, ki jo opravičujemo z lepimi trenutki.
Namesto da bi se zaščitila, sem vztrajala. Strah me je bilo priznati, da sem izgubljala sebe. Tolažila sem se z mislimi, da je to del odnosa. A to ni bila resnica – to je bila prevara, ki sem jo dovolila.
Ko si me prizadel tretjič, sem vedela, da postajam talka lastnih strahov
Strah me je bilo spregovoriti, postaviti meje, reči, da je dovolj. Namesto tega sem ti ponovno dovolila, da prekoračiš mejo, ki bi morala biti postavljena že dolgo nazaj. Tišina, ki sem jo ohranila, je bila glasnejša od vsakega krika, ki sem ga kdaj zadržala v sebi.
Tvoj dotik, ki sem ga nekoč povezovala z varnostjo, je postal hladen in brezčuten. Besede, s katerimi si me prepričeval, da ti je mar, so postale le odmev tvojih dejanj – prazne, lažne in neiskrene. Takrat sem si prvič dovolila resnično pogledati vase.
Kdo sem postala? In zakaj sem to dovolila?
Odgovor je bil preprost: ker sem se izgubila. Zaradi tebe sem začela dvomiti vase, v svojo vrednost in v to, kar si zaslužim. Ampak tisto, kar sem iskala pri tebi – oporo, ljubezen in spoštovanje – sem morala najti v sebi.
Zakaj nisem odšla prej? Ker sem si lagala. Lagala sem si, da se boš spremenil, da boš enkrat izpolnil svoje obljube. Lagala sem si, da te ljubezen lahko popravi. Toda ljubezen ni orodje za popravljanje nekoga, ki tega sploh noče. Ljubezen mora biti prostor za rast, ne pa bojno polje, kjer si zadajamo rane.
Prepričevala sem se, da so tisti redki trenutki nežnosti dovolj, da opravičijo vso bolečino. Da me tvoje občasne besede priznanja in kesanja lahko pozdravijo. Ampak niso. Bile so le obliž na rane, ki so se znova in znova odpirale.
Spoznala sem, da te ne bom nikoli spremenila, lahko pa spremenim sebe. Da si zaslužim živeti življenje brez stalne bolečine in razočaranj. Da ljubezen, ki te razjeda, ni ljubezen – je past, ki si jo sam ustvariš.
Odšla sem. Prvič po dolgem času sem se počutila živo
Solze, ki so mi polzele po obrazu, niso bile solze poraza, temveč očiščenja.
Odhod ni bil preprost. Bil je tih in težak, a bil je potreben. Ko sem zaprla vrata za sabo, sem slišala svoje srce, ki je bilo utrujeno, a svobodno. Počasi sem začela razumeti, da sem jaz tista, ki lahko postavim meje. Jaz sem tista, ki lahko odloči, kdo lahko vstopi v moje življenje in kdo ne.
