Uvod: Kolikokrat so te učili, da molk kaže moč? Da, če te nekdo prizadene, naj bo tvoj odziv tih, dostojen, skoraj junaški? Ampak kaj, če bi ti povedala, da to ni vedno prav? Da ti ni treba vedno biti »večji človek«, ko tvoja srca trešči čez rob bolečine. Da se imaš pravico boriti, zavpiti in zahtevati spoštovanje. Morda je to zate nova misel, ampak... poskusi. Daj svoji jezi glas, daj svoji bolečini obliko.
Življenje nas prepričuje, da moramo nenehno ohranjati mir. “Ne reagiraj,” so rekli. “Bodi boljši človek,” so vztrajno ponavljali, kot da je to edini način, da ohraniš svojo vrednost. Ampak s tem sporočilom je nekaj strašno narobe. Tišina ni vedno vrlina, še posebej, ko so tvoji občutki poteptani. Ko nekdo prečka tvoje meje, se dvigni. Nič več stisnjenih zob, nič več popuščanja zaradi “miru”. Dovolj je dovolj.
V življenju se pogosto znajdemo v situacijah, ko se od nas pričakuje, da pustimo stvari, da spolzijo mimo – kot voda čez kamen. “Ah, kaj boš,” pravijo. “Vsi delamo napake.” A kdo jim je dal pravico odločati o tem, kdaj je moja bolečina upravičena? Zakaj bi se morala vsakič znova postaviti v vlogo tistega, ki vse požre, medtem ko drugi uživajo v udobju moje tišine?
Ko ti nekdo prizadene, si zaslužiš dati glasu prednost pred vljudnostjo. Včasih je v redu zamenjati prijaznost z ostrino, če s tem postaviš mejo. Zakaj? Ker tvoje dostojanstvo ni za pogajanja. Biti “večji človek” je lahko izjemno izčrpavajoče, ko se od tebe pričakuje, da nenehno daješ, nenehno odpuščaš. Vzemi si trenutek in pomisli: je vredno?
Spominjam se trenutka, ko sem se prvič odločila prekiniti ta začarani krog. Bilo je skoraj osvobajajoče. Moj glas, prej zaprt nekje globoko v meni, je nenadoma našel pot. In ni bil tih. Bil je močan, ker je izražal bolečino, ki se je kopičila leta. Morda je bil moj odziv preveč surov, preveč intenziven za nekoga, ki je pričakoval samo še eno izmed mojih tihih “v redu je, ne sekiraj se”. Ampak ni bilo v redu. In bilo mi je dovolj.
Ne razumi me narobe – ne zagovarjam nenehnih konfliktov ali izbruhov jeze. Daleč od tega. Ampak zagovarjam to, da si ne zaslužiš biti vedno tista oseba, ki pometa stvari pod preprogo, medtem ko v tebi vre. Zaslužiš si, da te slišijo. Zaslužiš si zaščititi svoje srce in svojo dušo, tudi če to pomeni, da boš kdaj videti kot “slab človek” v očeh tistih, ki jih resnica boli.
Večkrat sem razmišljala o tem, kaj bi bilo, če bi ostala tiho. Bi bilo lažje? Bi ohranila več prijateljev? Morda. Ampak prijateljstva, ki so preživela samo zato, ker sem ves čas igrala boljšo osebo, niso bila prijateljstva, ki bi jih želela obdržati. Bile so toksične vezi, kjer je ena oseba nenehno jemala, druga pa dajala. Nič ni narobe z vzajemnim odpuščanjem, ampak ko te nekdo večkrat potepta, nima več smisla čakati na opravičilo, ki nikoli ne pride.
Zato ti pravim: ko te prizadenejo, ne sprejemaj vedno najlažje poti. Včasih je težje zavpiti, pokazati zobe, ampak to je tvoja pravica. Ne pusti, da ti vzamejo dostojanstvo pod krinko “mira”. Ti si pomemben. Tvoje meje so pomembne. In če je za to potrebno malo kaosa, naj bo tako.
Torej, naslednjič, ko te bo nekdo potisnil čez rob – ne igraj vedno junaka v tišini. Povej svoje, izkriči svoje. Ker včasih, ko zavrneš »višjo pot«, šele zares najdeš svojo pot.
