Vsako življenjsko obdobje ima svoje značilnosti, temu primerne pa so tudi duševne težave, ki nas v različnih obdobjih spremljajo.
Nekatere duševne težave so za posamezna starostna obdobja bolj značilne oz. izrazite, kot v drugih. Tekom življenja se namreč psihični pritiski spreminjajo, nanje pa vpliva vrsta dejavnikov.
Malčki, otroci: anksioznost – strahovi
Otroštvo je namenjeno spoznavanju tega sveta, naši najmlajši pa se že v rosnih letih učijo krmariti po tem svetu. To je pogosto vse prej kot enostavno. Veliko stisko lahko otrokom povzročijo ločitev od staršev, otroški strahovi, pa tudi sramežljivost. Vse to pa lahko vodi do tega, da se začnejo izogibati dejavnikom, ki jim povzročajo stres. Naj bodo to šola ali pa psi.
Najstniki (od 11. do 17. leta): anksioznost – socialna anksioznost
Možgani se razvijajo vse tja do 25. leta starosti, zaradi česar tudi najstniki niso zmožni povsem nadzirati svoja čustva in odzive. Vključno s tesnobo. Nekateri mladostniki lahko kažejo tudi znake socialne anksioznosti, zaradi česar se izogibajo posameznih družabnim situacijam. V najstniških letih smo prepričani, da je vsa pozornost na nas, namišljeni pritiski in hormonsko delovanje pa lahko vplivajo tudi na osebne stiske.
Odraščanje (od 18. do 25. leta): anksioznost, shizofrenija
Razvijajoči se možgani mladega človeka so lahko precej bolj občutljivi na življenjski stres in duševne težave, vse pa lahko še dodatno poslabša zloraba drog. Po koncu študija številni iščejo prve zaposlitve, ki so v začetku pogosto stresne, saj še nismo zmožni potegniti jasne ločnice in si vzeti čas zase. V tem obdobju se lahko bolj jasno izrazijo tudi nekatere resnejše duševne motnje kot je bipolarna motnja oz. shizofrenija.
Odrasli (med 25. in 40. letom): anksioznost, depresija, poporodna depresija
V teh letih je depresija lahko pogostejša od anksioznosti. Tesnoba je pogosto povezana z razmišljanjem o prihodnosti – »kaj, če«, depresija po drugi strani pa ima korenine v preteklosti. Poleg tega lahko v tem obdobju duševno zdravje poslabšajo še številni stresorji kot so razveza, izguba službe itd. Mlade mame pa se soočajo tudi z tveganjem za poporodno depresijo, ki se razvije pri približno eni od sedmih mamic.
Odrasli (med 40. in 50. letom): depresija, samomor
Po podatkih centrov za nadzor in preprečevanje bolezni imajo odrasli, stari od 40 do 59 let (zlasti ženske), največjo stopnjo depresije. V tej starostni skupini je tudi najvišja stopnja samomorov. Travmatični dogodki, kot so nesreče in ločitve lahko sprožijo depresivna občutja, poleg tega pa ljudi v tej starostni skupini pogosto skrbi tako za svoje starše, kot tudi svoje otroke.
Odrasli (po 60. letu): depresija, zloraba substanc
Pri svojih 60-ih se marsikdo že sooči z izgubo zakonskega partnerja, s katerim je preživel večji del svojega življenja. Tovrstni tragični dogodki pogosto v ljudeh sprožijo depresivne občutke, kar vodi v duševne težave. V tem obdobju se pogosteje začnejo kazati tudi že znaki nekaterih kroničnih bolezni, kar lahko mentalno zdravje posameznika le še poslabša. Številni se s staranjem zatečejo tudi v zlorabo alkohola, a ga njihovo telo ne zmore več prenašati tako dobro, kot nekoč.
Tretje starostno obdobje, po 70. letu: depresija, demenca
Zdravniki lahko spregledajo depresijo pri starejših, ker so lahko simptomi – izguba apetita, težave s spanjem, nizka energija – podobni drugim telesnim težavam in boleznim. S staranjem ljudje pogosto postanejo bolj socialno izolirani, prav tako pa z leti naletimo na vse več zdravstvenih težav. Obstaja tudi povezava med depresijo in demenco, saj naj bi starejšim ljudem z depresijo pogosteje postavili tudi diagnozo demence. Ni pa jasno, alo je demenca posledica depresije oz. je depresija posledica diagnoze demence.
