Ljubezen. Ta beseda nosi toliko pomenov, občutkov in pričakovanj, da nas že sama misel nanjo včasih popelje v svet sanj in upanja. Velikokrat je predstavljena kot popolna, brezhibna in večna, kot nekaj, kar nas bo napolnilo z občutkom popolnosti. Vendar pa resnična ljubezen ni popolna. In prav v tem se skriva njena lepota.
Ljubezen ni popolna. Pogosto mislimo, da bo ljubezen prinesla vse odgovore in da bomo z njo dosegli stanje sreče, ki ga nič ne more omajati.
Toda ljubezen ni cilj – je potovanje
To je potovanje dveh ljudi, ki se srečata s svojimi ranami, negotovostmi in napakami ter se odločita, da bosta kljub temu potovala skupaj. Vsak korak na tej poti nas nauči nekaj novega, tako o partnerju kot o nas samih.
Ljubezen ni vedno brez ovir
Včasih jo preizkušajo razdalje ali nepredvidene okoliščine, zaradi katerih osebi ne moreta biti skupaj. A ravno ta razdalja razkriva moč ljubezni, saj pokaže, ali je vez resnična in globoka. Prava ljubezen ne potrebuje stalne bližine, temveč zna preživeti tudi tedne ali mesece ločenosti, saj jo povezuje nekaj večjega od fizične prisotnosti.
Vsak izmed nas ima svoje slabosti, strahove in nezaceljene rane iz preteklosti. Pogosto v ljubezni iščemo osebo, ki bo naše slabosti kompenzirala, ki nas bo naredila »celovite«. A prava ljubezen se ne skriva v popolnosti, temveč v sprejemanju teh pomanjkljivosti – tako naših kot partnerjevih.
Ljubezen ni popolna, ker tudi mi nismo popolni
Ko se začnemo zavedati, da partner ni tam zato, da bi zapolnil vse naše praznine, temveč da bi bil del naše življenjske zgodbe, se lahko osvobodimo nerealnih pričakovanj. Sprejmemo ga takega, kot je, in dovolimo, da on sprejme nas v vsej naši nepopolnosti.
Ravno tako pa včasih moramo sprejeti tudi nepopolnost situacije – razdaljo, drugačne okoliščine ali obdobje ločenosti, ki nas uči potrpežljivosti in zaupanja v ljubezen, ki jo čutimo.
Nepopolna ljubezen je tudi učenje, kako biti potrpežljiv, kako poslušati in razumeti. Včasih želimo, da nas partner vedno razume, da zna brati naše misli in občutke. Toda resnica je, da tudi ljubljena oseba ne more vedno vedeti, kaj se skriva v našem srcu. Zato je ključnega pomena, da se učimo izražati in poslušati.
Sočutje je drugo ime za nepopolno ljubezen
Ko vidimo ljubljeno osebo v težavah, ko jo življenje vrže iz ravnovesja, je naša naloga, da ji stojimo ob strani – ne zaradi občutka dolžnosti, temveč zaradi razumevanja in sočutja. Ni pomembno, da smo vedno popolni, temveč da znamo pokazati ljubezen, tudi ko ni idealna.
In tudi, kadar nas ločuje razdalja, ostaneta razumevanje in sočutje tista, ki držita vez živo. Ljubezen se lahko izrazi skozi pisma, klice, misli in drobne geste, ki kljub fizični ločenosti ohranjajo povezanost.
Morda se sliši nenavadno, a ravno nepopolnost ljubezni nam omogoča, da doživimo globoko povezanost. Prava ljubezen raste, ko se kljub razlikam, kljub sporom in nesoglasjem, vedno znova odločamo za skupno pot. Nepopolna ljubezen je tista, ki preživi čas, ki se skozi leta preoblikuje, a vedno ohranja jedro: željo, da smo drug ob drugem, kljub vsemu.
Tudi takrat, ko ljubezen naleti na ovire, kot je razdalja, je njena prava moč v tem, da preživi kljub vsemu. Ko dva človeka najdeta način, da premagata te ovire, se njihova vez okrepi in postane trdnejša. Nepopolna ljubezen zna odpustiti, potrpeti in se prilagoditi, kar je dokaz njene vzdržljivosti in prave lepote.
Ljubezen ni popolna, in prav v tem se skriva njena največja lepota
Ko opustimo predstavo o popolnosti, lahko začnemo resnično ceniti trenutke, ki jih preživimo z ljubljeno osebo – tudi tiste manj popolne. Ljubezen, ki dopušča napake, neizgovorjene besede, trenutke tišine in celo obdobja ločenosti, je ljubezen, ki nam daje svobodo, da smo to, kar smo.
Naj nas ta nepopolnost ne plaši, temveč opomni, da prava ljubezen raste ravno iz nepopolnosti in izzivov, saj nas spodbuja, da se vsak dan znova izbiramo in ljubimo na svoj edinstven, čudovit način.
