Ko sem prvič zaljubljena pogledala v oči svojega partnerja, se mi je zazdelo, kot da sem v njih videla vse barve mavrice, nato pa se je za trenutek zdelo, da vidim le eno – barvo ljubezni. Pet let kasneje te barve ni več moč zaznati le z očmi, temveč z vsako celico svojega bitja, z vsakim vdihom, ki ga zjutraj storim ob njem.
Ljubezen po petih letih ni več tista začetna, hrepenenjska, žgoča ljubezen. Ni več iskrenja, ki ti stresa živce in te drži budno celo noč. To je nekaj veliko globljega, bolj subtilnega, a vseeno močnejšega. To je zrela ljubezen.
Kot je nekoč rekel modri pisatelj Antoine de Saint-Exupéry: “Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, temveč skupaj gledati v isto smer.” To je tisto, kar po petih letih zares dojameš. Ljubezen je več kot le strastno iskanje ugodja v objemu drugega, je tudi skupno življenje, skupno sanjanje, smer, ki je skupna, tudi, ko si na različnih poteh.
Rada se spomnim tiste anekdote, ko smo se sredi poletja odločili za pohod v gore. Bil je to vzpon, ki je bil zanj lahko prehoden, zame pa je bil pravi izziv. Ko sem se spotikala, utrujena in na robu obupa, se je obrnil k meni, mi ponudil roko in rekel: “Ne gremo zato, da pridemo na vrh, ampak zato, da skupaj preživimo ta dan. Ni pomembno, kako hitro gremo, pomembno je, da gremo skupaj.” To je bila lekcija, ki je zaznamovala moje razumevanje ljubezni in naše zveze.
V teh petih letih sem se naučila, da je ljubezen včasih tiha. Ni vedno vse o velikih gestah, spektakularnih darilih ali strastnih objemih. Včasih je ljubezen v tem, da ti nekdo pomaga pri pomivanju posode po dolgem dnevu, v tem, da ti pripravi kavo točno tako, kot jo imaš najraje, ali v tem, da te zagrabi za roko sredi sprehoda in ti pove, kako zelo te ima rad.
Naučila sem se tudi, da ljubezen zahteva delo. Ni vedno enostavna. Včasih je potrebno skleniti kompromise, včasih je treba priznati napako, včasih se je treba pogovoriti o težkih stvareh. Ampak prav to delo, prav ta trud, tudi ljubezen naredi tako posebno. Vsak trenutek, ki ga skupaj preživiva, vsak korak, ki ga narediva skupaj, poglobi to vez, ki je med nama.
Zrela ljubezen je globoka kot ocean, neskončna kot vesolje, in nenehno me preseneča z novimi globinami in razsežnostmi, ki jih lahko doseže. Po petih letih je ljubezen pristala. Ni več tista vihrava, nestanovitna sila. Je močna, stabilna, je kot dom, v katerega vedno znova z veseljem pristanem. Ljubezen po petih letih je mir. Je zavetje. Je domačnost. Je zvestoba. Je vedenje, da je ob tebi nekdo, ki te brezpogojno ljubi, ne glede na to, kaj prinese življenje.
In verjemite mi, ne bi želela, da bi bilo kako drugače.
