Ljubezen pride znova, ko prenehaš čakati: in takrat ostane

Z ljubeznijo je tako kot z življenjem: redko pride takrat, ko si pripravljen, in skoraj nikoli takrat, ko jo pričakuješ.

Pride, ko si medtem že postavil drugačne prioritete, ko ti vsakdan postane varen v svoji rutini, ko se ti zdi, da ti ljubezni ne manjka več, ker si se naučil živeti brez nje.

Morda si medtem nekaj izgubil

Morda nekoga. Morda sebe. A si šel naprej. Po svoje. Sam. Zaslužil si si svoj mir, zgradil si red, se okrepil.

In prav ko si končno zlezel izpod vseh tistih plasti razočaranj, prav tam – pride. Brez pompoznosti. Preprosto pride nekdo, ki ne ponuja rešitev, ampak prostor. Prostor, kjer si lahko spet oseba, ne vloga.

Ko te ljubezen znova najde, si starejši. Morda ne po letih, gotovo pa po izkušnjah. Veš, kaj boli. Veš, kje so tvoje meje.

In veš, da ni vsaka bližina ljubezen

A kljub vsemu se spet nekaj premakne v tebi. Ne takoj. Najprej si nezaupljiv. Previden. Analiziraš. Postavljaš tihe pregrade. A potem pride trenutek, ko samo sediš z nekom in ne razmišljaš več, ali bo trajalo. Samo si. In to je dovolj.

Zrela ljubezen je manj spektakularna, a bolj pristna. Ne bežiš več od tišine, ampak jo deliš. Ne dokazuješ več, ampak poslušaš. Nehaš iskati nekoga, ki bo »popoln«, ker veš, da si sam daleč od tega.

In bolj kot ljubezen same ideje iščeš odnos, ki je varen. Kjer nisi le dober, ko si nasmejan, ampak tudi, ko si utrujen, siten, tiho potrt. Ljubezen, ki ostane takrat, je tista, ki šteje.

Ko te ljubezen znova najde, ni več vprašanje, ali boš dal vse

Vprašanje je, ali boš dal prave stvari. Ne pozabiš, kar si se naučil — le dovoliš si znova tvegati. Ne zato, ker si pozabil, kako boli, ampak ker si spoznal, da brez tveganja ni odnosa, ki bi te premaknil. In včasih, medtem ko si dovoljuješ biti ranljiv, ugotoviš, da nisi več sam.

Ljubezen te ne reši. Ne pozdravi vseh ran. Ne popravi vsega, kar je šlo narobe. A če imaš srečo – ali pa pogum – pride nekdo, s komer je življenje lažje. In to je včasih vse, kar potrebuješ.