Zakaj dan, ki naj bi bil poln veselja, mnogim povzroča tesnobo in žalost? Kako to, da nekatere praznovanje rojstnega dne prav nič ne privlači, ampak jih celo odbija?
Čeprav naj bi bil rojstni dan dan praznovanja življenja, za številne ne nosi niti kančka prazničnosti. Skrit za družbenimi normami in pričakovanji se pogosto skriva nemir, ki se vsako leto znova prebudi.
Notranja tišina namesto balonov in tort
Za mnoge je rojstni dan dan spominov, ki jih ne želijo obujati. To ni dan veselja, temveč opomnik – na preteklost, na zamujene priložnosti ali na praznino, ki jo včasih niti sami ne znajo opisati.
Tam, kjer bi drugi razmišljali o torti in darilih, ti posamezniki občutijo težo preteklih let. Ne gre za pomanjkanje hvaležnosti. Gre za to, da vse, kar naj bi bilo “lepo”, prinaša čustveni metež, ki ga je težko prenesti.
Samota sredi prazničnega hrupa
Občutek osamljenosti nikoli ni glasnejši kot na dan, ko naj bi bil človek obdan z ljubeznijo.
Družabna omrežja so polna objav, voščil in objemov, a ko telefon obleži brez sporočil, tišina zareže globlje kot kadarkoli. To ni le fizična samota – je globoka odsotnost povezanosti.
Ko ni nikogar, ki bi jih vprašal, kako se počutijo na svoj dan, se jim zdi, kot da življenje teče mimo njih
Težko breme pozornosti
Nekateri ne prenesejo misli, da so v središču pozornosti. Ne želijo presenečenj, ne želijo petja, ne želijo daril, ki jih morajo na silo odpirati pred drugimi.
Ne gre za nehvaležnost – gre za neznosno napetost, ki jo povzroča občutek, da morajo igrati vlogo, ki jim ni pisana na kožo. Praznovanje, ki za druge pomeni sprostitev, zanje postane oder, na katerem se ne znajdejo.
Rojstni dnevi kot opomnik na izgube
Vsak “vse najboljše” lahko zareže kot nož, ko manjka tisti, ki je nekoč vedno prvi voščil.
Morda je bila to babica, ki je vsako leto spekla torto, ali prijatelj, ki je vedno pripravil nekaj posebnega.
Ko njih več ni, vsako praznovanje nosi senco žalovanja. Namesto da bi pomenil nov začetek, dan postane simbol vsega, kar je bilo in se nikoli več ne bo vrnilo.
Strah pred časom, ki beži
Rojstni dan je tih opomnik, da čas ne prizanaša nikomur. Leto za letom prinaša nov svečnik na torti, a tudi vprašanja brez odgovorov. Kaj ste dosegli? Kam greste?
Strah pred prihodnostjo in občutek stagnacije lahko premagata vsak navidezni razlog za praznovanje. Včasih ni nič hujšega kot se ozreti nazaj in se vprašati: “Kaj sem v resnici naredil z letom, ki je minilo?”
Ko praznovanje postane breme
Za nekatere ljudi rojstni dan ni praznik, temveč obveza, ki jo morajo prestati.
Vabilo, organizacija, nasmehi, odzivi na darila, fotografije… vse to postane rutina, ki izčrpava. Bolj kot praznovanje je to igranje vloge, ki so se je naveličali. Zunaj smeh, znotraj pa želja, da bi dan kar preskočili.
Edinstvenost tišine
Za vsakim tiho minljivim rojstnim dnem se skriva zgodba, ki je ni mogoče razumeti z zunanjim pogledom.
Tisti, ki ne praznujejo, niso nujno zlomljeni – so le drugačni. Morda iščejo mir tam, kjer drugi iščejo glasbo. Morda so se odločili, da svojo rast merijo drugače kot z datumi in darili.
Rojstni dan ni univerzalna sreča. Za nekoga je lahko pogumno preživet dan, ko se je odločil ostati doma, v tišini, brez napora igranja sreče. In morda je prav to najiskrenejši način praznovanja – biti zvest sebi.
