Zakaj vedno znova ostanem sama? Zakaj vsakič znova, ko poskusim vzpostaviti globok odnos, nekaj v meni odpove?
Sedim v tišini in razmišljam. Zakaj se vsak poskus razmerja konča, še preden zares zaživi? Vem, da problem ni v drugih. Ni v tistih, ki so odšli, niti v tistih, ki so želeli ostati. Težava je nekje v meni. Ne znam biti v razmerju. To je misel, ki me spremlja kot senca.
Vsakič, ko se nekdo približa, začutim tesnobo
Moj um se sprašuje, ali bom dovolj dobra, ali bom razočarala ali bom ponovno prizadeta. Te misli me preplavijo in postavim zidove, še preden ima kdo možnost priti bližje. Ironično, hrepenim po bližini, a se je hkrati bojim. Ta notranji konflikt je kot vozel, ki ga ne znam razplesti.
Včasih, sem bila prepričana, da bom ljubezen preprosto našla. Zdelo se mi je, da se bo zgodilo samo od sebe – kot v zgodbah, kjer srečaš pravo osebo in vse se postavi na svoje mesto. Toda z leti sem spoznala, da ljubezen zahteva več. Zahteva ranljivost, zaupanje in odprtost. In prav te stvari so mi najtežje.
Globoko v sebi nosim sledi preteklih izkušenj
Te rane me neprestano opominjajo, da ni vselej varno odpreti srce. Ena izmed mojih prvih ljubezni se je končala s tišino – brez pojasnil, brez zaključka. Dolgo sem razmišljala, kaj sem naredila narobe, in krivila sebe za njegov odhod. Ta občutek me spremlja še danes. Bojim se, da bom znova razočarana ali, še huje, da bom jaz tista, ki razočara.
Včasih je najtežje priznati, da morda sploh ne vem, kaj pomeni biti v pravem razmerju. Vem, kako pokazati naklonjenost, kako osrečiti nekoga za trenutek, toda kako ustvariti trajno vez? Tu me spremlja občutek neznanja. Morda sem bila vedno bolj osredotočena na to, kaj drugi potrebujejo, in nikoli nisem zares razmislila, kaj potrebujem sama.
Vsakič, ko se zapletem v nekaj novega, se zdi, kot da preigravam isto zgodbo
Najprej vznemirjenje in pričakovanje, nato pa strah in dvom, ki me pahne v beg. Beg pred bližino, pred možnostjo, da me nekdo resnično spozna. Včasih me je sram priznati, da si želim ljubezni, a ne vem, kako jo obdržati.
Vem, da ni nič narobe, če ne znam takoj vsega. Nihče se ne rodi z navodili za odnose. Kar šteje, je pripravljenost, da se učim. Začela sem postavljati vprašanja sebi: Zakaj se bojim? Kaj si zares želim? Počasi spoznavam, da ključ do razmerja ni popolnost, temveč iskrenost.
Ko sem se vprašala, zakaj ne znam biti v razmerju, sem ugotovila, da odgovor leži v meni. Če se ne naučim ljubiti in sprejemati sebe, bom vedno dvomila v ljubezen drugih. Ljubezen ni popolnost – ljubezen je proces. In ta proces se začne zame prav tukaj, prav zdaj.
Vem, da me čaka še veliko dela. Naučiti se moram graditi odnose korak za korakom, biti potrpežljiva z drugimi in s seboj. A zdaj razumem, da to ni znak neuspeha. Je znak rasti. Vsak trenutek, ko si dovolim biti ranljiva, je zmaga. In morda bom nekega dne spoznala, da vendarle znam biti v razmerju. Do takrat pa bom nadaljevala s tem potovanjem – počasi, a vztrajno.
