Ljubezen zna biti čudovita, a tudi kruta učiteljica potrpežljivosti. Ste se kdaj vprašali, zakaj čakate, da se moški odloči? Čakanje na ljubezen, ki nikoli ne pride, je ena najbolj bolečih iluzij, v katere pademo, ko ne poslušamo resnice, ki nam jo srce že dolgo šepeta.
Kje se izgubljamo med upanjem in realnostjo?
Najprej se soočimo z brutalno resnico: moški že na začetku ve, ali si želi resno zvezo ali ne. Seveda lahko prepričujemo same sebe, da potrebuje le še malo časa ali da morda ne zna izraziti čustev. Morda ga celo opravičujemo z zgodbami o preteklih bolečinah in osebnih težavah, ki jih nosi na svojih ramenih. Toda resnica je preprosta – če vas nekdo zares vidi kot osebo, ob kateri si želi graditi prihodnost, tega ne bo skrival za izgovori.
V psihologiji odnosov obstaja izraz “kognitivna disonanca” – stanje notranjega konflikta, ko želimo verjeti v nekaj, kar je nasprotno z dejstvi. Ko moški reče: “Trenutno nisem pripravljen,” ga ne slišimo kot “Ne želim,” ampak kot “Morda kmalu.” In tu nastane težava. Razlika med realnostjo in našo interpretacijo je pogosto tisto, kar nas ujame v past.
Zakaj ljudje čakamo na nedosegljivo?
Pričakovanje, da se bo nekdo “premislil”, je lahko povezano z globokimi psihološkimi vzorci, ki se jih pogosto niti ne zavedamo. Ljudje, ki težko zapuščajo odnose brez zaključka, imajo pogosto strah pred zavrnitvijo ali pa so že od otroštva navajeni, da morajo za ljubezen prositi. V teh primerih gre za iskanje potrditve tam, kjer je najverjetneje nikoli ne bomo prejeli.
Če nas moški pušča v negotovosti, se nezavedno znajdemo v čustveni bitki – sami s sabo. Na eni strani je naša potreba po ljubezni in stabilnosti, na drugi strani pa upanje, ki nas hrani z drobtinicami pozornosti. Iščemo znak, gesto, da smo vredni njegove ljubezni, medtem ko v resnici čakamo na nekaj, kar od začetka ni bilo našo.
Strah pred resnično izgubo ali pred samoto?
Nezmožnost moškega, da se zaveže, pogosto izvira iz notranjega strahu pred izgubo svobode ali neuspeha. Morda ga preganjajo spomini na pretekle bolečine ali pa ga v resnici sploh ne zanimajo enake stvari kot vas – le da tega ne zmore jasno povedati. Vendar pa so to njegovi demoni in ne vaša dolžnost, da jih rešite. Vaša dolžnost je, da izberete sebe.
Vprašajte se: “Zakaj se bojim narediti korak naprej brez njega?” Odgovor na to vprašanje pogosto razkrije več o nas kot o partnerju. Strah pred samoto ali neuspehom je lahko močnejši od zavesti, da zaslužimo več.
Kdaj je čas, da odidemo?
Ne gre za to, da si vzamemo “malo več časa za razmislek”. Gre za sposobnost, da se poslušamo in priznavamo, da je včasih odhod največje dejanje ljubezni do sebe. Če nekdo ni pripravljen zgraditi odnosa z vami, to ni vaš neuspeh – to je njegova izbira. Toda vaša izbira je, ali boste vztrajali v neskončnem čakanju ali si dali priložnost za nekaj lepšega.
Ljubezen ne pomeni čakanja na to, da vas nekdo prepriča o vaši vrednosti. Prava ljubezen pride z gotovostjo, ne z dvomi. Če se nekdo ni pripravljen zavezati, je to jasen znak, da boste morda še dolgo hodili sami po poti polovičnih obljub. Ne bojte se spustiti tistega, ki vas zadržuje v preteklosti – saj vas nekje čaka tisti, ki bo že od prvega trenutka vedel, da ste zanj edina izbira.
