Leta 2026 potovanja ne bodo več vprašanje razdalje, temveč občutka. Popotniki se bodo vse pogosteje odločali za kraje, ki ponujajo umik, mir in prostor za oddih, ne pa za destinacije, ki zgolj polnijo družbena omrežja. To so najbolj zaželene destinacije 2026!
Najbolj zaželene destinacije 2026: Leto 2026 prinaša opazen premik v načinu potovanja. Po letih intenzivnega turizma, hitrih pobegov in stalne dostopnosti se zanimanje vse bolj usmerja k destinacijam, ki ponujajo umirjen ritem in občutek prostora. Popotniki ne iščejo več zgolj novih krajev, temveč izkušnjo, ki omogoča resničen odmik od vsakdanje dinamike.
Analiza iskanj, ki jo je objavila Expedia, razkriva deset destinacij, ki jih popotniki najpogosteje rezervirajo že na začetku leta.
Otoki, podeželje, manjša mesta in regije, kjer je izkušnja še vedno povezana z lokalnim okoljem. Leto 2026 tako potrjuje premik od množičnega turizma k bolj osebnemu doživljanju sveta.
Najbolj zaželene destinacije 2026
Evropa se vrača k podeželju in regijam z značajem. Angleški Cotswolds in francoska Savoja dokazujeta, da je sodobni luksuz pogosto povezan s preprostostjo.
Drugod izstopajo destinacije, ki ponujajo prostor in naravo brez občutka odmaknjenosti, od ameriških širjav do pacifiških obal in otoške Azije. Seznam deluje uravnoteženo, skoraj premišljeno, kot odgovor na utrujenost od hitrih, potrošnih potovanj.
1. Big Sky, Montana, ZDA
Big Sky v Montani je tisti kos Amerike, kjer se zdi, da so gore postavljene namenoma zato, da človeku “resetirajo” glavo. To je alpska destinacija v velikem merilu: na eni strani legendarni smučarski tereni in resna zimska infrastruktura, na drugi pa poleti neskončne pohodniške in kolesarske poti, raftanje, ribolov in večeri, ko se nebo obarva tako dramatično, da se ti telefon zdi skoraj žalitev.
Vasica je majhna, a udobna – dovolj “mountain chic”, da dobiš dobro kavo in dobro večerjo, hkrati pa dovolj surova, da te vsak pogled proti vrhovom spomni, zakaj si prišel: po prostor, tišino in občutek svobode. Največji adut Big Skyja je lokacija – blizu je Yellowstone, a brez njegove gneče; dobiš divjino, a ne občutka, da si odrezan od sveta. Če iščeš destinacijo, kjer je narava glavna atrakcija in ti je luksuz to, da lahko dihaš polna pljuča, je Big Sky zadetek v polno.
REZERVIRAJ ZDAJ: BIG SKY, MONTANA, ZDA2. Okinawa, Japonska
Okinava je Japonska, ki je malo “odklopila” od stereotipa: namesto neona in podzemne železnice dobiš otoško življenje, turkizno morje in tempo, ki ti skoraj ukrade uro iz zapestja. To je arhipelag na skrajnem jugu države, kjer se azijska kultura prepleta s subtropskim vzdušjem in zgodovino nekdanjega kraljestva Rjukju – kar pomeni, da se boš med sprehodom po tržnicah, grajskih ruševinah in obalnih vaseh počutil, kot da si hkrati na Japonskem in nekje čisto drugje.
Plaže so fotogenične (in pogosto presenetljivo mirne), snorkeling in potapljanje sta vrhunska zaradi koralnih grebenov, hrana pa je razlog, da se vrneš še drugič: od svežih morskih sadežev do okinavskih klasik, ki jih doma ne boš nikoli poustvaril tako dobro. Okinava je tudi odlična za ljudi, ki nočejo počitnic “samo ležanja” – lahko raziskuješ naravne parke, skrite zalive, jame in razgledne točke, zvečer pa ujameš sončni zahod, ki je bolj filmski kot Instagram. Če iščeš destinacijo, kjer dobiš eksotiko brez občutka, da si predaleč od udobja, in kjer ti Japonska pokaže svojo bolj sproščeno, morsko plat, je Okinava nevarno dobra ideja.
3. Sardinija, Italija
Sardinija je tisti del Italije, ki ti v eni sapi ponudi karibsko modrino in starodavno, skoraj mistično notranjost – kot da bi nekdo na isti otok spravil luksuzne plaže, divje gore in trmasto otoško dušo. Obala je razlog, da najprej obstaneš: zalivi z belim peskom, skalne formacije, voda, skozi katero vidiš do dna, in majhne ribiške vasice, kjer je kosilo še vedno svetinja. Potem pa te Sardinija hitro zvabi stran od ležalnika – v hribe, po serpentinah do razglednih točk, v kamnite vasice in na sprehode med nuragi (prastare kamnite stolpe), kjer se zgodovina ne razkazuje, ampak tiho “teži” z občutkom, da si na kraju, ki je starejši od turističnih brošur.
Hrana je preprosta in poštena: sveže ulovljene ribe, testenine z lokalnim karakterjem, ovčji siri, vino, ki se pije počasi, in sladice, ki so nevarno dobre za vsak “samo en košček”. Najboljši del? Sardinija zna biti glamurozna, če to iščeš (pozdrav, Costa Smeralda), a še lepša je, ko jo doživiš bolj po domače – z najetim avtom, malo radovednosti in dovolj časa, da ujameš večere, ko se morje umiri, zrak zadiši po mediteranskem grmičevju, ti pa si misliš: “Aha, zato ljudje sem hodijo vsako leto.”
4. Phu Quoc, Vietnam
Phu Quoc je Vietnam na način, ki ti takoj postane sumljivo všeč: tropski otok v Tajskem zalivu, kjer se dnevi začnejo z morjem, ki je videti kot filter, in končajo s sončnimi zahodi, ki te prepričajo, da je življenje brez hitenja čisto legitimen načrt. Glavni magnet so plaže – od dolgih, mehkih pasov peska do manjših zalivov, kjer voda postane tako prosojna, da imaš občutek, da plavaš v akvariju (samo brez stekla in vstopnine). Ampak Phu Quoc ni zgolj “ležalnik destinacija”: v notranjosti so džungla, sprehajalne poti, razgledišča in kotički, kjer se še vedno čuti, da si na otoku, ne v turističnem parku.
Hrana je tu nevarno prepričljiva – sveže ribe, morski sadeži, vietnamske juhe, ulični prigrizki, in tisti tip večerje, ko naročiš “še nekaj malega” in se konča z mizo, polno krožnikov. Poseben čar je, da dobiš eksotiko brez stalnega občutka napora: infrastruktura je dovolj udobna, da si lahko privoščiš mirne počitnice, hkrati pa otok še vedno ponuja pristnost – lokalne tržnice, ribiške prizore in tisti sproščeni ritem, ko nihče ne dela drame iz tega, da si v kopalkah ob 11. uri dopoldne. Če hočeš tropski pobeg, kjer je morje glavna zvezda, a imaš hkrati dovolj “Vietnam vibe-a”, da se počutiš, kot da si res nekam odpotoval, je Phu Quoc zelo resen kandidat za tvoj naslednji žig v potnem listu.
5. Savoja, Francija
Savoja (Savoie) je tisti del Francije, kjer se Alpe ne delajo fine – preprosto stojijo tam, ogromne, dramatične in malo nesramno lepe, kot kulisa za najboljšo verzijo tvojih počitnic. To je destinacija, ki ima dve hitrosti: pozimi te potegne v smučarski svet velikih imen in neskončnih prog (od “resnih” visokogorskih terenov do družinskih pobočij), poleti pa se prelevi v raj za pohodništvo, gorsko kolesarjenje, ferate in počasne vožnje po prelazih, kjer se vsak ovinek zdi kot razglednica.
Vmes dobiš še jezera in termalni šarm mest, kot sta Chambéry ali Aix-les-Bains ob jezeru Bourget, kjer se lahko en dan potiš na vzponu, naslednji pa se namakaš kot nekdo, ki je odkril skrivnost življenja. Savoja je tudi kulinarično nevarna: fondue, raclette, tartiflette, siri kot Beaufort in lokalna vina z alpskim karakterjem poskrbijo, da “samo solata” postane teorija brez dokazov. Najlepše pri vsem skupaj pa je občutek, da je tu luksuz v resnici preprost: čist zrak, tišina gozdov, zvok zvoncev na pašnikih in večeri v gorski koči, kjer se dan zaključi z ognjem v kaminu in mislijo, da bi moral človek takole živeti vsaj en teden na leto. Če iščeš alpsko Francijo, ki zna biti hkrati divja, udobna in pristno “gorska”, je Savoja natančno to.
6. Fort Walton Beach, Florida
Fort Walton Beach na Floridi je tisti tip obmorskega pobega, kjer dobiš “razglednico” brez pretirane drame: bel, skoraj sladkorno mehak pesek, toplo morje Mehiškega zaliva in barve, zaradi katerih razumeš, zakaj se temu delu obale reče Emerald Coast. Mesto je dovolj sproščeno, da se počutiš kot lokalec že drugi dan, hkrati pa dovolj urejeno, da imaš vse na dosegu roke – od dolgih sprehodov ob vodi do večerij, kjer je sveža riba bolj pravilo kot srečno naključje.
Fort Walton Beach je super za družine, pare in vse, ki hočejo morje brez “Miami energije”: čez dan plaža, SUP ali kajak v mirnejših vodah, izlet z ladjico na opazovanje delfinov, zvečer pa sončni zahod, ki ti naredi popoln izgovor, da ostaneš še eno uro zunaj. Če ti pa ležanje ne zadošča, so tu še Okaloosa Island, bližnji Destin za malo več vrveža, akvarijske atrakcije in muzeji, ki presenetijo z zgodbo o letalstvu in lokalni zgodovini. Skratka: Fort Walton Beach je kot Floridska obala na “prijaznem načinu” – dovolj lepa, da te razvajá, in dovolj nezahtevna, da se res spočiješ.
7. Ucluelet, Kanada
Ucluelet na kanadskem otoku Vancouver je kraj, kjer ocean ne šepeta, ampak govori z velikimi črkami – v valovih, megli, vonju po cedri in tistem posebnem občutku, da si na robu sveta (na najbolj fotogeničen možen način). To je pacifiška obala v svoji divji, dramatični izvedbi: črne skale, razpenjeno morje, pragozd, ki je videti kot set za film o preživetju, in sprehajalne poti, kjer te vsak ovinek nagradi z novim “wow, to je resnično?”.
Najbolj znana je obalna pot Wild Pacific Trail, ki te vodi tik nad valovi in med starimi drevesi – idealno za počasne sprehode, razmislek o življenju in pretvarjanje, da si glavni lik v skandinavskem noiru, samo z boljšo jakno. Ucluelet je tudi odlična baza za opazovanje kitov, morskih vidr, orlov in vsega tistega, kar nas spomni, da narava ni dekoracija, ampak šef. In ko se vrneš v vas, dobiš ravno prav udobja: prijetne koče, tople kavarne, sveže morske jedi in večere, ko dež trka po oknu, ti pa si hvaležen, da nisi nekje v nakupovalnem centru. Če hočeš destinacijo, ki te hkrati pomiri in predrami – kot dober espresso s pogledom na neurje – je Ucluelet skoraj popolna izbira.
8. Cotswolds, Anglija
Cotswolds v Angliji je kot živa razglednica, ki se je odločila, da bo ostala v pastelnih tonih: valoviti griči, kamnite hiške medeno rumene barve, majhne vasice z imeni, ki zvenijo kot liki iz britanske komedije, in občutek, da se tukaj čas premika vljudno – brez prerivanja. To je destinacija za ljudi, ki jim je luksuz v drobnih stvareh: sprehod po podeželskih poteh med suhozidi, postanek v pubu, kjer je ogenj v kaminu skoraj obvezna oprema, in nedeljski “cream tea”, pri katerem se zelo hitro naučiš, da je razprava o tem, ali gre marmelada nad ali pod smetano, nacionalni šport.
Cotswolds je idealen za počasno raziskovanje z avtom ali peš – vsak dan lahko obiščeš drugo vasico, vsaka ima svoj mali trg, cerkev, cvetoče vrtove in tisti občutek “tukaj bi lahko živel” (dokler ne pogledaš cen nepremičnin, seveda). Hkrati pa ni vse samo romantika: tu so odlične kolesarske in pohodniške trase, zgodovinske hiše, vrtovi, galerije in podeželski hoteli, kjer te razvajajo tako diskretno, da se počutiš, kot da je to čisto normalno. Če želiš Anglijo, ki je bolj Jane Austen kot londonska gneča, in počitnice, po katerih se vrneš domov malo bolj miren in malo bolj “urejen”, je Cotswolds nevarno dobra izbira.
9. San Miguel de Allende, Mehika
San Miguel de Allende je Mehika, ki se obleče v kolonialno eleganco in ti potem še malo pomežikne čez rob kozarca mezcal-a: tlakovane ulice, hiše v toplih odtenkih okra in terakote, cvetje, ki visi čez balkone, ter občutek, da si pristal v mestu, kjer je “lepota” uradni jezik. Srce mesta je zgodovinsko jedro z ikonično rožnato cerkvijo Parroquia de San Miguel Arcángel, ki ponoči zasije tako dramatično, da bi ji tudi filmski režiser rekel “malo manj, prosim” – a ravno to je čar. San Miguel je poln galerij, majhnih butikov, umetniških delavnic in terasnih restavracij, kjer se večerja začne pozno in konča… no, ko se spomniš, da imaš jutri še načrte.
Čez dan lahko raziskuješ tržnice, muzeje, skrite dvoriščne vrtove in kavarne, kjer kava ni samo kava, ampak ritual; če ti pa zadiši pobeg iz mesta, so v bližini termalni vrelci in razgledišča, ki te spomnijo, da je Mehika tudi pokrajina, ne samo barva. Najbolj prepričljiv argument pa je vzdušje: San Miguel de Allende je romantičen brez kiča, živahen brez kaosa in dovolj “počasen”, da te prisili, da odložiš telefon in začneš opazovati detajle – svetlobo na fasadah, zvok uličnih glasbenikov, smeh z bližnje terase. Če iščeš destinacijo, kjer dobiš kulturo, hrano, estetiko in tisti občutek, da si na potovanju, ne na logističnem projektu, je San Miguel de Allende resna kandidatura za tvoj naslednji pobeg.
10. Hobart, Avstralija
Hobart je tisti del Avstralije, ki deluje kot lepo varovana skrivnost: pristaniško mesto na Tasmaniji, kjer se divja narava in urbani šarm držita za roke, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu. Na eni strani imaš zgodovinske ulice, stare skladiščne zgradbe iz peščenjaka in kavarne, kjer je kava resno športno vprašanje; na drugi strani pa goro Wellington (kunanyi/Mount Wellington), ki se dviga nad mestom in ti v 20 minutah vožnje podari razgled, ob katerem začneš dvomiti, ali si še vedno v civilizaciji.
Hobart je idealen za ljudi, ki hočejo mesto z značajem: zjutraj skočiš na znamenito Salamanca Market, kjer zadiši po lokalni hrani in morju, popoldne raziskuješ galerije (ja, tudi MONA zna biti čisto “mind-bending”), zvečer pa pristaneš v kakšni mali restavraciji, kjer je fokus na svežih tasmanijskih sestavinah – morskih sadežih, sirih, vinih in vsem, kar raste ali plava v okolici. Najboljši del je tempo: Hobart ni Sydney in se tega sploh ne sramuje – je bolj miren, bolj pristen in bolj “dihajoč”, kar pomeni, da se resnično spočiješ, ne samo zamenjaš scenografijo. Če si želiš avstralske destinacije, ki je hkrati kulinarična, kulturna in naravno spektakularna, brez preveč turistične napihnjenosti, je Hobart krasen opomnik, da včasih najboljši kraji niso največji – ampak tisti, kjer je vse ravno prav.
