Včasih odnosi ne razpadejo, temveč preprosto obstanejo. Postanejo nekaj, kar nosimo s seboj, ker smo se navadili na njihovo težo. Ne boli dovolj, da bi odšli, in ne daje dovolj, da bi ostali. In prav v tem vmesnem prostoru se začnejo vprašanja, ki jih običajno najdlje odlagamo. Bodi z nekom, ki te izbere!
Dolgo časa si verjela, da je ljubezen nekaj, kar si moraš zaslužiti. Da si pomembna zato, ker brez tebe ne gre. Ker si opora. Ker si stabilnost. Ker on ob tebi lažje diha, lažje stoji, lažje preživi.
Na začetku je ta občutek prijeten. Daje smisel. Daje občutek vrednosti. Daje razlog, da ostajaš tudi takrat, ko ni lahko. Če te moški potrebuje, imaš občutek, da imaš v njegovem življenju posebno mesto. Da nisi zamenljiva. Da imaš vlogo.
Sčasoma pa postane jasno, da potreba ni isto kot ljubezen
Potreba pomeni, da se nekdo opira nate, namesto da bi stal ob tebi. Da nisi v odnosu kot enakovredna oseba, temveč kot opora. In ko si enkrat v tej vlogi, začneš sebe postavljati na drugo mesto. Ne zato, ker bi to hotela, ampak ker čutiš odgovornost. Za mir. Za ravnovesje. Za stabilnost.
Takrat začneš paziti nase na napačen način. Utišaš stvari, ki bi jih morala povedati. Prilagajaš se. Zmanjšuješ se. Ne zato, ker ne bi imela svojih potreb, ampak ker veš, da bi jih on težko nosil. In tako počasi izgubljaš stik s seboj, ne da bi to sploh opazila.
Ljubezen, ki temelji na potrebi, je pogosto zelo intenzivna
Polna nihanj, močnih čustev in dramatičnih trenutkov. En dan si vse, naslednji dan si problem. Enkrat si rešitev, drugič krivda. In prav ta čustvena nestabilnost se pogosto zamenja za globino ali strast.
V resnici pa ne gre za globino, temveč za strah. Strah pred samoto. Strah pred praznino. Strah pred tem, da bi se morala soočiti sama s sabo.
Če te nekdo potrebuje, te pogosto ne vidi v celoti
On ne vidi tvojih meja, tvoje utrujenosti, tvojih dvomov. Vidi predvsem občutek, ki ga ima ob tebi. Mir, ki ga sam ne zna ustvariti. Varnost, ki mu jo daješ. Ti pa v takšnem odnosu postopoma postaneš funkcija. Nekdo, ki mora biti vedno močna, vedno razumevajoča in vedno prisotna.
Zato je misel, da bi bila z nekom, ki te ne potrebuje, sprva neprijetna. Ker pomeni, da nisi več v vlogi reševalke. Pomeni, da nisi opora. Da stojiš sama. In to zahteva več poguma, kot si pogosto priznamo. Tak odnos ti ne dovoli, da bi se skrivala. Prisili te, da si preprosto to, kar si.
Razlika med potrebo in izbiro je preprosta, a ključna
Ko te moški potrebuje, ostaja, ker brez tebe ne zna. Ko te izbire, ostaja, ker hoče. Ne zato, ker ga je strah, kaj bo brez tebe. Ne zato, ker ne zmore sam. Ampak zato, ker se zavestno odloča zate.
Tak odnos je mirnejši. Ne temelji na krizah in spravah. Ne potrebuje stalnega dokazovanja. Ne zahteva, da si vedno na voljo ali vedno močna. In prav zato se ga marsikdo ustraši.
Ker smo pogosto navajeni, da mora ljubezen boleti. Da mora biti napeta, nepredvidljiva in intenzivna. Mir se nam zdi dolgočasen, če ga ne prepoznamo kot varnost.
Resnica pa je, da je mir pogosto znak zrelega odnosa
To je prostor, kjer ni treba igrati vlog. Kjer ni treba biti popolna, da si zaželena. Kjer lahko prideš domov utrujena, nepopolna in te nihče ne poskuša popraviti. Kjer nisi odgovorna za čustveno ravnovesje drugega, ampak si z njim, ker si to želita oba.
Najlepši odnosi niso tisti, kjer te nekdo potrebuje. Najlepši so tisti, kjer te nekdo izbira. Vsak dan. Ne iz strahu ali pomanjkanja, ampak iz jasne, mirne odločitve.
